Lusji gre zahvala, da smo pretrgali to štorijo s Čavnom. Danes ima službeno pot na Slavnik in se ji pridruži kar velik del jate. Lusja s kolegom Goranom okoli 10h iz LJU. LC naloži Erza, pa potem Mega in nekje od Razdrtega dalje skupaj vozimo do Podgorja. Tu že čaka Ščuka. Vseh 6 in dodatna 4 padala stlačimo v LCja, ki pohlevno zagrize v šoder proti vrhu.

Pri koči se ustavimo in Goran začne razkopavati Info terminal, mi pa na vrh malo modrovat (na sever se definitivno da odleteti 🙂 ). Čudovit dan, modrina, razgledi na morje, zasnežene hribe, primorske griče… JZ rahlo piha, zato postanemo nestrpni in gremo pomagati Goranu, da končno izpuli elektroniko iz ohišja, potem pa offroad na Mali hrib (glava na robu planote), kjer bomo startali. Začnemo postavljati,

 

pa Erzo pogleduje k vrhu Slavnika(kjer smo bili malo prej)

in uporabi svojo standardno prepričevalno frazo: “Kdaj, če ne danes…?”.  Ker je planota res položna, se mi kar ne da, ampak Ščuka je za in če ne grem, bom ob novnovnov… Pustim svoje na pol razpakirano padalo, Lusja in Mega postavljata naprej, Goran pa nas tri zapelje gor in pomaga pri postavljanju cote.

Zdaj piha pri koči še malo močneje, pa tudi bolj z desne (Z smeri). Erzo zalaufa in laufa in je kar v zraku

in leti proti kotanjici pod glavo in pristane.

 

 

Jaz se v mislih križam, ker, kljub moji lahkotnosti v tangicah, cota nima rada tako položnih travnikov.

Pa zalaufam in laufam

in laufam in preskakujem manjše grmičke in še laufam in se odlepim od tal (mogoče bi se že prej, če ne bi zategoval komand… mi povedo kasneje) in tik nad tlemi preletim cesto, potem sem vsaj kakšen meter višje,

pa nad kotanjo in pristanem v travci pod Malim hribom :-).

Pogledam nazaj in vidim še Petra, ki bistveno bolj suvereno (= nekaj metrov više nad tlemi) prileti do glave. Mega prlaufa in pomaga pospraviti cota klase 🙂 v LCja, ki ga je že pripeljal Goran. Novnovnov :-).