Zjutraj Erzo že kliče na bojni posvet, ker ga priganjajo (menda Uki, ki na koncu sploh ni interesent…). Soglasno je danes Gorenjska in baje že včeraj določen Sv.Peter (ki je včeraj res bil super…). Določiva uro 11. Na Britofu. Vmes se prijavita Mirko in Emil. Ko že vozim na zborno mesto, se oglasi še Mateja (ki danes ne more). Ko jo seznanim s situacijo, takoj nažene svojega Luka po opremo in na zborno mesto in ne moreš verjet: dotični zamudi samo 5 min 🙂 .

Med čakanjem se priglasi iz LJU še Luka Slak, ki kar sam s svojim avtom odšiba obljubljenemu cilju naproti. Vseh 5 se stlačimo v LCja in gasa proti Begunjam.

Že pred Tržičem se Erzo uskladi z Gorenjci o spremembi cilja: Dobrča (ker na Petru ne bo nič…). Ko odvijemo v Tržič, ugotovimo, da je Slak že skoraj v Begunjah (?!). Usmerimo ga nazaj (njemu mala malca…) in se skoraj hkrati dobimo na pumpi v Tržiču. Po Dobrški cesti do Brezij, kjer počakamo še avto Klemna Dacarja in Petra Kocjana (edina ostala Gorenjca od prvotne množice, ki naj bi zasula Sv.Petra…).

Po cesti gor, pa ne do starta (kot sem se hvalil, da bo 🙂 ), ampak do kamiona, ki je nalagal hlode in zablokiral promet, brez najmanjšega namena, da bi se danes umaknil (kje je Mega, da bi uredil zadevo 🙂 ). Pametnejši popustimo in parkiramo oba avta ob cesti in pešaka gor (pozabim telefon v avtu – sem si obljubil, da brez njega in postaje nikoli več na start – pa me reši Luka P… hvala Luka 🙂 ).

Na startu piha skoraj nič (0/1). Malo modrujemo, Erzo raztegne, potem še Luka S, še malo modrujemo in čakamo, da bi pihnilo. Potem se Dacar in Kocjan odločita za zgornji start (Brezar), kjer bo super pihalo in speljeta še LukaP in Emila. Mirko ostane z nami in kot prvi potegne in lepo odpelje ven, malo desno in brez najmanjšega dviganja nazaj. Pristane na uradnem pristanku pod Lešami.

Potem potegnem jaz in takoj desno in vlečem ob vsem pobočju Dobrče do Begunj. Za uradni pristanek pod Petrom sem prenizek, zato pristanem za bolnico in poklepetam s prijaznim domačinom (tudi malo letel in plezal v svojih mlajših letih).

Ko napol pospravim, pristane LukaS, ki je imel dovolj višine za do Poljč, vendar je obrnil nazaj in solidarno pristal pri meni.

Potem še Erzo, ki z nižjo višino kot Luka S leti flegma mimo naju na uradni v Poljče.

Malo se skoordiniramo za logistiko, potem pa začnejo iz višav kapljati oni z vrhnjega starta (vendar ne z Brezarja, ampak iz kotanje pri koči – ne od koče, kjer smo v mladosti odletel jaz, Mateja in Damjan): Dacar in za njim Luka P. Seveda na uradnega.

Čez nekaj časa za njima še Emil in Kocjan.

Z Lukom S pospraviva in peš do gostilne, kamor naju pride iskat Mirko s Slakovim avtom (ki se je primatral peš skozi Leše do glavne ceste in potem s štopom skoraj do LukaS avta). Nazaj v Brezje in tu z Dacarjem in Kocjanom (dostavila sta Erza, Emila in Luka P) gor po LCja.