Ker je dan še mlad in več ne dežuje (če bi tu, pa kje drugje sigurno ne bi…) je treba najti še en novnov za Erza. Gledamo po zemljevidu in se odpeljemo dol proti Šmarjeti in ogledujemo in se ustavljamo na vsakem pobočju, ki vsaj malo visi dol in proti Z (tako zahtevo kažejo lokalni dimi – kar se smeri neba tiče, mislim). Mirko je z nama, svoj avto je pustil pri Šmarješkem britofu, ker njemu ni več treba in bo naju peljal, kamor bova želela – itak ima časa na pretek, saj je svoj zdraviliški šiht za danes že opravil…
Obiščemo Zbure in se na koncu odpeljemo v Raduljsko hribovje. Ko smo enkrat po slemenih, ogledujemo vsako fliko brez vinogradov (ki pa so v večini in flik skoraj ni, če pa je že kakšna, ni pristankov…). Končno se ustavimo v Čužnji vasi na gričku, kjer je lep strm travniček. Z vrha zbiralnika za vodo (ki je 1,5m višji od okolice) je lep razgled na ugašajoči dan in na travniček (idealno za startat, piha idealno močno gor – le delno z desne). Spodaj pa skoraj 100m niže dolinica in okoli sama gmajna. Že obupamo, pa skočim do roba in vidim, da je na dnu dolinice med drevjem majhen travnik. Pokažem Erzu (velikost in predvsem dolžina potencialnega pristajalnega travnička nista znani) in že razteguje (bo že spodaj videl, če je dovolj prostora za pristati 🙂 ).
Še meglice se naberejo prav v dnu, ko se požene čez telefonski drot in zavjuga po zraku. Čim dlje naravnost, potem pa ostro na levo in dol na dno. Ali je podrajsal po drevju ali pa ušesa potegnil, ni čisto jasno. In menda pristane (se ne vidi, ker se pač ne vidi skozi drevje 🙂 ).
Erzov let
Mirko pokliče, pa doli seveda ni signala. Malo hreščanja, potem pa kar zavpije, da pride nazaj gor… Meni tega res ni treba… Pa še cota je od prej že čisto mokra… Erzo pride v vidno polje in začne zlagati… Ampak piha pa še vedno lepo in meglice so se malo razredčile po dnu. No, vsaj tako zdajle zgleda od zgoraj… In sem pri avtu in v tangicah, medtem, ko mi Mirko razvleče coto.
In potegnem in lepo preletim kabel in zapeljem naprej, dokler se da in na levo do drevja in oster zavoj v desno in v meglicah na klousiča mimo drevja na levi in bremzam in sem visoko in še bremzam in še bremzam in … hvalabogu je travnik dovolj dolg, da pristanem 5m pred koncem…
Zoranov let
Ko stlačim mokroto skupaj, me čaka še matranje po hribu navzgor.
Na vrhu o avtobusu in 2 potnikih ne duha ne sluha. Po telefonu zvem, da prihajata z ogleda še enega potencialnega odleta (seveda je treba izkoristiti čas, ko sem se spravljal nazaj gor) !!… Še zaključno druženje v bližnjem kmečkem turizmu (piri in radlerji in domača dolenjska kranjska klobasa s hrenom in namizni fuzbal Mirko:Erzo).
Potem pa na britof in slovo od Mirka in v temini večera nazaj v Lju… Novnovnov 🙂 !
Erzov komentar leta: To je najlepše, ko se samo še v pomirjeni paniki v zadnji uri dneva voziš po pokrajini. Ne pričakuješ več, da bi se lahko kaj našlo – zgodilo. In se zapelješ na griček in glej jo luknjo spodaj in tu ni vinograda! En telefonski kabel za preletet, megla se nabira spodaj, pristanek ni videt majhen in bistveno: piha 2 m JZ, dovolj tudi za mokro padalo. Jupiiiiiiii!