Malo premlevamo kam in Sveta planina je kar naenkrat jasen cilj naslednje etape. Skozi Litijo do Zagorja in skozi mesto naprej gor vedno više na sama vršna pobočja Svete planine oz. sosednjega Partizanskega vrha. Spet se LC izkaže in pririne po blatnem kolovozu ob robu travnika na sam start.

Čudovit, razkošno velik travnik = start, idealne naklonine. Čudoviti razgledi na Zagorje. Tudi pristanek pod športnim letališčem na hribčku nad Zagorjem se lepo vidi (le malo daleč je…).

Potegne Erzo in odleti. Lepo ga drži, malo pogunca in se odpelje bolj ali manj v smeri pristanka. Kar pelje se in pelje in … pelje.

Jaz sem, spet ob tehnični podpori Janeza in navodilih kje vse so lahko stebri in kje dviguje (samo ne danes ob tej uri…), kmalu za Erzom v zraku (spet tangice+Rook kombinacija, saj si ne obetam preleta 🙂 ). Kar naravnost proti pristanku vlečem. Sem lepo visoko in letim proti letališču (počutim se kot letalo, ki bo pristalo na travnati pisti 🙂 ) Imam dovolj višine, da se zapeljem nad njega in potem zaobrnem nazaj in pristanem zraven Erza na zelenici rekreacijskega parka (ki je prekrasno urejen na kupih jalovine).

Še pospraviti ne moreva, pa je Janez že pri naju. Dva prekrasna leta sta za danes dovolj (no, tudi dan se že počasi poslavlja…).

Čez Izlake in Kandrše dostaviva Planinška do avta nad Vačami in od zadaj na Krtino na avtocesto, v Lju in razlaz.

Dva prekrasna novnova ne zamenjam za 16 km Kovka, kar se prikazuje na OLCju… !