Danes pa konec dežja. V višavah je že kar sonček (Krvavec, Kredarica, ob morju…), v kotlinah pa še megla. Erzo (pa jaz tudi) bi sicer na Dolenjsko, pa ga moje meglice ustavijo za premislek (no, vmes mora še kaj postoriti in se prehraniti 🙂 ).

Ko se naslednjič slišiva, je situacija podobna, vendar se pojavi tudi Kovk, ki je že obrnil na JZ (generalno je danes šibak Z čez vso Slo). Vendar je prešibak (3/4,6 JZ), da bi kaj obljubljal, pa tudi oblačno je na Vipavskem, čeprav brez megle. Pa še Vidic vabi dol… Je pa sonce že proti Štajerski. V tretjem usklajevanju se vseeno odločiva za nove izzive – proti Litiji in pozabiva na vse, ki odpotujejo dol na Primorsko proti obljubljeni deželi…

Pri Bizoviku se Erzo pretovori v LCja (mogoče ga bova rabila na današnjih hribih – kar se izkaže kot modra izbira 🙂 ) in po bližnjicah izgubiva pol ure, da sva končno na ozki cesti po desnem bregu Save proti Litiji. Vijugava okoli vogalov in izgubljava čas po vse bolj sončni deželi… Vmes razglabljava o cilju in prideva do revirskih štartov. To spodbudi Erza, da pokliče v teh koncih živečega (Kandrše) Janeza Planinška, ki je takoj za priključitev jati (ima zlomljeno roko, še ne leti in je navdušen, da bo za vodiča in šoferja 🙂 – skratka idealno).

Na levo stran Save in pri Hotiču še enkrat na levo v Zasavske planine. Dobimo se nad Vačami, prestopi k nama in gor po vedno ožjih cestah in na koncu še po blatnem kolovozu, kjer prihranimo še najmanj 15 min. hoje po totalnem blatu do starta Zapodje.

Start tipa Zavrh z gmajno namesto travnikov v ozadju. Veter idealen. Planinšek pomaga postavljati (roka je že zelo v redu po 6 tednih…).

Najprej Erzu, ki odleti s kravato, ki jo reši šele tik pred pristankom 5km stran v Hotiču.

Potem pomaga razgrniti še meni, na tangice pripnem Rooka, se še enkrat podučim o smeri in previdnosti pri novem 400Kv daljnovodu in stopim v zrak (tokrat ne zaradi močnega vetra – ki je sicer v redu – ampak zaradi strmine starta…). Zaradi vetra lepo drži, daljnovod bogato preletim in se vzdolž Save odpeljem proti Hotiču, kjer ujamem še Erza v zraku in pristanem malo za njim na dovozni cestici, ker je vse naokoli namočeno ali delno poplavljeno.

Ko v krasnem sončku pospraviva, je Janez že pri naju.

 

Erzov komentar leta: Pred tem prvič tukaj in sploh edinkrat 23.5.1998: ne vem, če je bilo kaj sonca na Kovku, tu smo ga imeli in še srečno roko, da sem se spomnil na Janeza, ki je na telefonski klic takoj odzval in se je zadnje tedne že vse predolgo zadrževal doma in se šel neke lego kocke za odrasle. Pasalo je njemu, predvsem pa nama, saj sva bila obilno postrežena z informacijani in prevozi.