Zdaj pa naprej.
Najprej gor na Babno Goro, na že ogledani travnik. Veter najprej piha OK, čeprav je na koncu starta jeklena ograja, kar me ne prepriča v enostavnost odleta. Erzo vseeno postavi in potegne, čeprav veter med tem malo spreminja smer na bolj z desne (J).
Vidiva, da veter ni OK, ampak on še kar poskuša. Vmes enkrat celo pospraviva v avto, pa se veter malo popravi in še ponovi vajo. Končno se preda. Zbaševa padalo kar reinfuzo v prtljažnik in gasa naprej.
Najprej misliva na Šmaver, pa si premisliva, saj je Krušni vrh na poti. Gor na vrh, na plato pri kmetijah in po hitrem ogledu pripraviva padalo. Množica kmetov se nabira, malo pomagajo Erzu, jaz postavljam spredaj.
Erzo potegne, počasi odslalomira na rob po platoju in lepo odleti. V zraku ga kar malo ziba sem in tja (sva za gričem in veter malo rotira…) in pristane na koncu dolince…
Erzov let
Jaz tudi suvereno potegnem in stopim čez rob, pa me sploh ne zagrabi in padalo se sesuje v šavje. Firbci mi pomagajo še enkrat postaviti in sedaj potegnem naprej. Ne vidim šavja v padalu, ki kar noče gor. Pa sforsiram naprej, pa sestopim na spodnjem platoju in laufam in me končno vzame. Vendar drajsam malo nad tlemi in šavjem in se po dolinici zapeljem ven in pristanem malo pred Erzom na pobočju.
Zoranov let
Šele sedaj vidim, da je kar nekaj šavja in suhih kravjekov na štrikcih…
Pospraviva v paniki (že primanjkuje dneva) in gasa na Šmaver… kjer piha čisto z leve – neuporabno ! Erzo hoče pospravljati razsuto robo kar na tem nesojenem startu, pa jaz zatežim z Ambroževim hribom (čeprav ni pravega upanja…).
In ko prideva tja, res piha od zadaj. Ampak vsaj v miru v ugašajočem dnevu pospraviva padala in robo… Drugi novnovnov !