Manca in Mega sta kmalu pri naju. Ker smo na poti gor omenjali Mali vrh kot ugoden za tak veter (in tudi postaja javlja lepih 4,5/6,5 SV) se usmerimo nazaj v Slovenske Konjice (vmes še nakupimo nekaj živeža, da ne bomo stradali …) in do Frankolovega in gor na start po asfaltni cesti.

Z Ukijem sva tu že letela (jaz med rehabilitacijo operacije ramena v Zrečah, Uki v eni od Erzovih Štajerskih turnej). Manca je sedaj brez pomišljanja za, Mega še vedno ne…

In hitro postavimo z Megovo pomočjo. Uki večkrat dvigne, pa mu ga sesuje sem ali tja (sunki, rotorji ? ), na koncu pa le odleti. Jaz ga lepo hrbtno dvignem, potem pa se v atraktivnem nihanju sem in tja in skoraj wingoverju odpeljem ven (sunki, rotorji, nesposobnost ?). Tu na levo ob pobočju lepo dviguje in hitro sva z Ukijem nad start. Pridruži se še Manca. Malo jadramo sem in tja na dinamiki, potem pa se Manca odpelje naravnost ven in jo kar dviguje. Naprej ji gre bolj počasi, začne zgubljati in pri Križevcu (krožišče) obrne vzdolž ceste v Vitanje in ekspresno odpelje do peskokopa pri Lipi, kjer pristane na travniku ob cesti.

Z Ukijem najprej poskušava za njo, pa oba zgubljava višino, greva še enkrat nazaj in pri pobočju ponovno nabereva, potem pa se odpeljem tudi jaz naprej, dokler gre proti krožišču, potem pa zaobrnem in ekspresno do Mance.

Kmalu za mano pristane tu zraven še Uki.

Mega-berlingo transport je pa tudi že tu 🙂 .