Dejansko vreme danes je lepše, kot napoved. Najprej razmišljam, da bi šel na Krvavec. Kličem Erza, pa je nedosegljiv. Ščuka sproži akcijo za Lijak (s planom nekam na Tolminsko in naprej…), pa me samega ne vleče tja. Malo kličem druge, pa ni interesenta.

Osamljeni Nevidni MM spremeni plan: Buzet. Povem, da mi je predaleč tja dol samemu; ko že hočem oditi na Gorenjsko, pokliče za Vremščico. To mi ustreza (kombiniram: on bo itak nekam odletel, jaz pa bom po svojem zaključku leta šel nazaj grede še na Strmco, kjer bom drajsal do noči, tako kot so včeraj 🙂 …) in gasa dol.

Na letališču se nama pridruži še Gregor Primc (Ilirska Bistrica) in z LC na Zgornji start.

Piha… Res piha… Vseeno takoj postavimo. Nevidni MM odleti kmalu (malo sicer jamra nad jakostjo vetra), Gregor nekaj za njim.

Jaz pa imam vaje hrbtnega starta v močnem JZ vetru a la Vremščica… (Škocjanske jame 4,5/7,8)…  Kakšne 5x ga dvignem in sesujem, ampak sfedla mi ga nikoli in ves čas imam kontroliran zidek :-). 11.tič ujamem trenutek umirjenosti in se uspem po stabilizaciji lepo obrniti in … odletim. In naslednji trenutek ugotovim, da sem brez telefona (in FlyMe-ja). Lifta me naravnost gor in še malo rikverca, potem le uspem malo naprej in zavjugati sem in tja. Najprej vpijem dol dvema modelarjema, če lahko pogledata za telefon, pa me ne razumeta niti pod razno… Potem se odločim… in se ob pobočju speljem gor čez glavo za start, lepo zaobrnem in elegantno stopim na tla… potem pa mi veter seveda sfedla padalo v kepo.

Nisem verjel, da bo v takem vetru možno tako lepo toplandanje.

Odnesem kepo v zaveterje za LCja. Telefon najdem v travi po 10 min 🙂 🙂 .