Na Pokojišču gruntava, kam bi še šla. Mega odsvetuje svoj okoliš. Sv.Ana mogoče bo.
Zdraživa Ukija in se dobimo v Podpeči.
Pri cerkvici piha močno, vendar merilec pokaže sunke Z samo 7,2 – JZ bolj zunaj. Torej bo moralo biti super.
Postavi Erzo (ki ves čas nabija, da je računal, da bo Uki pokazal…), lepo dvigne v močnem in odleti v dvigovanju (pride nad start).
Potem postavim jaz. Zadaj proti LJU je vse črno, švigajo strele in grmi. Z Ukijem se sprašujeva, če bi malo počakala. Uki zagovarja teorijo, da se oblak ne širi več (rob je ravno nad Sv.Ano, nad nama) in da očitno že “počasi” razpada 🙂 . Veter rahlo spusti (“…očitno oblak razpada, saj ne zauga več tako močno…” ). Erzo je izginil proti pristanku.
Erzov let
Potegnem in lepo dvignem in umirim, pa majčken frontalček, ki me odpelje kar nekaj korakov nazaj, sedem na tla, padalo pa v kobra stil in me odšlepa čez cesto na travnik zadaj, Komande sicer navijem do konca, ampak šele Uki uspe potlačiti coto na tla. Še enkrat na start (zdaj je pa res že črno), počakam, da malo manj pihne in še enkrat potegnem. Cota nad mano in gre po cm naprej, potem pa le speljem in sem v luftu. Le malo zgubljam, nekaj mi celo piskne za gor, zavjugam proti vetru počasi in bolj ven, kjer začnem zgubljati in se odpeljem ekspresno z vetrom na letališče.
Zoranov let
Uki je v zraku takoj za mano in kar nekaj pojadra, preden pristane ob meni. Še na zaključno sladoledno druženje…