Erzov komentar leta: Ko se v nedeljo (25.5.) na Uncu, vidim kako rastejo v požledu podrti daljnovodi, se zavem da nimam več dosti časa.
Že naslednji dan sem ob 8:30 že tu, na terenu. Do daljnovoda št. 115 pridem v prvih kapljah nevihte, ki se razbesni in tisto dopoldne zaliva vse do LJ. Zgoraj srečam delavce hrvaškega Dalekovoda, ki tedaj z dvigalom sestavijo zgornji in spodnji del stebra. Moker kot cucek se vrnem do avta, toda situacijo si le ogledam.
Danes je prvi naslednji dan z napovedano burjo. Dopust in ponovno na teren. Spodaj na Uncu srečam delavce in jih vprašam kje začne pot, ki pripelje prav do št. 115. Eden me takoj spozna: »Ti si onaj, koji je…«, cesta pa je taka, da ne moreš do vrha.
Ob 9h sem zgoraj, vetra ni nič. Do 10h, ko prvič postavim padalo, zgolj opazujem, obešam vetrne trakce, tacam rosno travo na 10 m širokem, popolnoma ravnem travniku, ki je zadaj in spredaj omejen s strmino, na katerem so kupi, ki so ostali za posekanimi leskami, ki dvo-triletno ponovno izraščajo. Tja je padalo nemogoče postaviti, sama širina travnatega placa pa ne dovoljuje teka za dvig padala, saj ob postavljenem padalu stojim komaj 2m do 1-1,5 m visokih mladih grmov (pozicija 1). Resnici na ljubo in meni v uteho, ima ta palisada grmov dve škrbini, ena na sredini, širine enega metra ter druga na skrajni desni ob drevesih, ki ima 4 metre širine. Ko je vetra še malo, pa še ta kar nekaj z leve, pridem na idejo, da bi štartal po dolžini travnika, z desne proti levi, nakar bi s padalom nad sabo odletel skozi srednjo škrbino (pozicija 2). Dvignem ga, pretečem do sredine, pa po trakcih zapiha dol, zato prekinem. Kasneje se veter ojača na 4, 5, 6, 7 m/s. Dvakrat štartam pozicijo 1, padalo pozno dobim nad sabo (saj je na štengi travnika postavljen v brezvetrju), ko že stojim sredi grmovja in starih vej, skozi katere se mi vdre do kolen in odleteti seveda ne morem. Enkrat še škrbine ne zadanem. No, nazadnje odletim pozicijo 2, točno tako kot sem si zamislil in zunaj v močnem vetru celo zajadram.
Erzov let
Vse skupaj poskusim štartat le petkrat, ves ostali čas se kvečjemu prestavljam z ene na drugo pozicijo in čakam na veter. Še peš po avto, pri katerem sem ob 13:30. Misija kompletna! (1.6.2014, ko priletim iz Zavrha so na daljnovodih spet napete žice!)