Erzo me čaka na Uncu, ko zaključi teren (po objavljenem zgornjem letu je sedaj jasno, kaj je bil ta njegov “teren”….) . Govoriva o Grmadi, pa je že vse zabasano in močan V. Pa se Erzo pod Starim gradom, kjer stojiva, spomni na sosednji travnati grič Kali.

Po kolovozih z LCjem sem in tja in do konca. Projektna oprema in še pešaka na vrh (ki je krtina ranga Veliki Orljek – po položnosti in višini 🙂 ). Piha prava smer in kar močno. Postaviva. E

rzo potegne in se poskuša odlepiti, pa ga vsakokrat, ko poskoči v zrak kar prestavi nazaj. Ko se utrudi od poskakovanja, zaleže. Medtem sem pripravljen tudi sam in potegnem in rinem naprej. Ko ugotovi, da sem na vzletni pisti v pogonu, se splaši in napne vse sile in poskoči in ga odlepi. Hkrati sem pa v luftu tudi jaz. Skoraj paralelno se odpeljeva dol. Mali naju liftne, potem pa jaz pristanem na pokošenem travničku.

Erzo pa seveda stera še naprej in se zapelje v luknjo 100m naprej in 10m globljo 🙂 (da ima več dolžine in višinske razlike 🙂 ).

Ko pospraviva in sva nazaj pri njegovem avtu, gruntava kam naprej. Draživa Emila, pa se ne da, Uki pa se javi z idejo o Zavrhu.

Nazaj na Vrhniko in (kratek) razlaz. Pa z Ukijem snidenje na šodru. Cilj – greva pogledat na Zavrh (še prej pa še na Sebonji Laz – mojo bolečino od včeraj…).

Pri Škorpijonu je Erzo že z nama  🙂 in gasa gor. Uki pokaže njemu znani kolovoz na Sebonji Laz in že smo na včerajšnjem startu. Kjer danes nabija striktno z leve (jasno, saj je V). Jaz še malo čakam, da bi nabijanje popustilo, onadva pa se mi režita…

Še na Zavrh do kmetije, kjer opazujemo črne prasice na nebu in čakamo Emila, ki se pametno, v Borovnici, odloči da odstopa. Mi pa odstopimo 10 min kasneje, ko se ulije na Zavrhu…