Kar po grebenu do Butajnove in naprej proti Devniku (megle so se dokončno raztopile, je pa vse napol pokrito z nizkimi bazami, ki se kotalijo okoli hribčkov). Malo iščem po lokalnih cestah in končno pridem do kmeta Dedjeka.
Zaparkiram sredi dvorišča, povem kaj hočem in že vse vedo: tisti Andrej je bil prvi in je posnel (“…sem videl na YouTube…”), malo za njim pa je prišel še župnik. No jaz sem tretji.
Gazda Francl mi da telefonsko številko, da ga pokličem, ko pristanem, otroka me odpeljeta od zadaj na vrh hriba, vse lepo pokošeno. Malo je napeto, ker se ne vidi okoli griča, spodaj pa grapa in gmajna, da te kar stisne… Pride še gazda, pove, da je za vogalom travnato pobočje sosednjega kmeta (če bo potrebno), sicer pa bo poklical gasilce (“… so zadnjič dva dni iskali enega gobarja, ko se je izgubil…”), pa saj sta tisti Andrej in župnik priletela do Zaloga…
In potegnem ko rahlo pihne gor in sem v luftu in strogo levo ob pobočje, okoli vogala čez drevesa in potem vzdolž grape nad sotočje naslednje grape. Tu me malo zadrži na višini (celo piskne), proti križišču na izhodu doline pa me pošteno potunka, tako da že gledam, kje bom zagnezdil. Pa me tik pred križiščem le malo dvigne in se zapeljem čez hiše na desno in pristanem na pravkar košenem travniku.
Zoranov let
Pokličem gazda Franclna in začnem pospravljati. Čez tri minute je z otroci že pri meni s svojim avtom. Potem pa eno uro pri njih na sončku in pirček in klepet in romantika na gorski kmetiji :-).
Epi Epi. Novnov !! Pa ni čist na izi – je za utrjevanje živčkov…