Zjutraj še lepo, vendar se dopoldne hitro slabša (kuha). Z Erzom se dogovoriva za Zavrh, pa ni taprave energije, sploh, ko je na poti na Vrhniko že vse nakuhano. Erzo prestavi na kasneje (če bo boljše). Tudi Uki bi bil za – tudi kasneje.
Jaz potegnem naprej na Planinsko polje. Na Jakovici krasen sonček in modro nebo z nekaj redkimi belimi ovčkami 🙂 .
Na “startu” piha od zadaj SV in občasno z leve V (res pa šibko). Počakam na nulco in zalaufam in se na robu odlepim. Ko pridem ven, začutim močan V, ki me po luftu spusti tistih nekaj m na tla 🙂 .
Pa sem ga opravil za letos (ne s kanujem 🙂 🙂 ). Erzo preveri situacijo in se uskladiva, da se vrnem na Vrhniko. Vmes javi še Manca, da gre kar na Zavrh, če bo kaj.
Na Vrhniki že vse zabasano, Erzo nedosegljiv. Uki povabi v Borovnico.
Presedem k njemu in gasa gor. Na poti na start že gleda
Zoranov skokec
mo strele na SZ. Na startu meditira Manca in skupaj še malo nakladamo in opazujemo temne oblake, strele in bližajočo zaveso dežja.
Še pravi čas pobegnemo nazaj v avta…