Zdaj smo že bolj mirni. Kar skozi Valično vas naprej po rimski cesti do Brinove gore, kjer sva si nekoč z Erzom že ogledovala “start”. Ta travnik je še bolj položen, kot oni prej, res pa piha rahlo gor.
Postavimo. Erzo je po krajšem teku v luftu in spelje čez grmovje v dolinico spodaj.
Erzov let
Kastner teče malo dlje, ampak spelje pa v prvo.
Kastnerjev let
Jaz sem postavil Rooka, da bo ziher (pa še suh je…). Pri prvem in drugem potegu mi noče lepo gor in samo omahne na stran. Pri tretjem potegu ga spravim gor in laufam čez drn in strn, čez koruzno polje, blatno polje, … vse do roba grmovja, kjer ga podrem, ker me tudi malo ne dvigne od tal. Odpešačim nazaj gor in postavim, ravno ko pride gor Kastner po LCja. Potegnem četrtič in laufam in nič in se na koncu položi nazaj. Domen do mene in mi kar tu ponovno raztegne. Tudi petič ni uspeha. Sedaj morava spet na vrh travnika in ko mi Domen postavlja padalo jaz lovim sapo in mirim utrip. Sedaj Domen odkrije večji vozel na štrikcih in malo za njim še drugega. Pripelje se tudi Koc, da se nam pridruži (je dokaj blizu doma in smo se prej usklajevali za srečanje). Potegnem šestič in sedaj Rook kar skoči gor in čutim, da prime, čeprav še kar laufam, da se res odlepim. Potem v širokem loku zapeljem nad dolinico (z večjo višino kot Erzo – pove potem) in pristanem blizu Erza.
Zoranov let
Vsemu upehanemu mi pomaga pospraviti. Pa pešaka gor do vasi. Medtem odleti še Koc 🙂 .