Ker je delno sončno in še dovolj časa, nadaljujemo po Korenovih navodilih dol po dolini do odcepa in na levo gor (najprej kmečki turizem, potem makadam, potem smo malo predaleč na Poti spominov Soške fronte, nazaj do odcepa res ozkega kolovoza in drajsajoče ob šibju po tem ozkem kolovozu startu naproti). Ko v skladu S Slakovo navigacijo pridemo dovolj blizu, ustavimo.
Slak in Manca gresta iskat start, midva z Megom pa po centimetrih obrneva LCja na simbolični razširjavi kolovoza (ne morem verjet, na kakšni ožini se da LC obrniti 🙂 ). Vzamem Rooka in tangice. Nekaj metrov naprej se odcepi nadelana potka gor in po treh minutah sva z Megom na čudovitem startu (skoraj kot na Gozdu 🙂 ).
Edino, kar je narobe, je to, da piha v hrbet (SV namesto karkoli od J-Z). Pridružita se še Manca in Slak in zmajujeta. Z Megom pa si medtem pogledava travco, ki se nekaj m spušča do roba na SV in se spodaj od stopnice nadaljuje v gosto šibje in gozd. Meni je izvedljivo, sploh, ker piha lepo enakomeren SV. Jaz v tangice, Luka in Manca spedenata Rooka.
Malo počakamo, da spet pihne po krajšem premoru in potegnem in lepo drži nad mano … in stopim čez rob in speljem. Po putru proti Soči/Anhovu. Zaradi varnosti (ob Soči okoli Anhovega vidim veliko drotov, bajt in malo pristankov) raje zbijam in pristanem na lepem travniku pri Gorenjih Desklah.
Zoranov let
Pospravim v mokroti trave, ko pridejo z LCjem (spet nihče drug ni hotel odleteti).
Sonce se poslavlja, dan pa tudi, tako da sforsiram, da se hitro odpeljemo še na Lijak, da bi se vsaj kdo od njih vrgel dol.
Ko pripeljemo nad start, je tu le Lucija, veter pa piha rahlo dol. Kljub dostavi nobenega ne zamika in na koncu odpeljemo še Lucijo dol.
Pri Slamiču prevzamemo še Deluxovo stestirano padalo in na zaključno pojedino v Picerijo Grad.
Super dan (meni prav gotovo 🙂 ), pa še na sončku smo bili.