17. DAN – DANES:

Seveda smo nakurjeni, ko zvemo, da ni bilo tako slabo v zraku – včeraj….

Ampak tale pista za na vzhodnik gre prečno čez glavno, kar je dovolj za nov štart, ane Zoran, za pobrat se, pa komaj, saj je kratka!. Odpenjam se na 300 (200 od tal), pobiram pa s 147 m, kar predstavlja 50m od tal. In uspem, kar je pomembno za nadaljevanje, ko je težko, počasi… Po kaki urci do prvih baz na 2400, ki jih potem ni več. S Švicarjem Danijelom letiva do 90 km skupaj, ko se ločim in grem v Rjavo in Črno Avstralijo – ne da ni cest, ni ničesar tam, ampak mi je izziv (enkrat bodo tudi slike tule zraven). In potem pridem do prvih žitnih polj in dvojnega jezera in reke, dokler me ne ustavi gozd – bi šlo na 270, če ga ne bi bilo.

Ta gozd je sicer narodni park Mallee Cliffs, kjer čakam rešitev na požarni poseki, za katero iz zraka menim, da je pomembna makedamska cesta. Pa ni, pridejo čist z druge strani.

Pridejo ob 9.00 pm. Opolnoči rdeča luna vzide nad cesto na poti domov (vzide kdaj pri nas luna opolnoči?). In na cesti je vse živo – kengerujev je na stotine, ki pametno stojijo ob cesti in pogledujejo, le včasih večji (mama) in manjši (vsekakor mladič) stečeta pred avtom, kot da ga uči te veščine. Vse skupaj se zdi kot velik žur in da jih podimo s ceste, njihovega plesišča, ko si v noči in ob luni vzamejo nazaj deželo, ki od venomer pripada njim, belci pa so si jo vzeli (mislijo, da) za svojo in jo poimenovali Avstralija!? 1.30 am doma.

Samo za Jurija, ki ne gleda olc – odletu 252, špure 242.