Ker so popoldne na Gorenjskem napovedane plohe in nevihte, kar ne vem kam bi šel (H&F / projekti). Že eno uro buljim po računalniku, ko pokliče Uki, da je idealno za Zavrh: čim prej, potem bog ve kako bo… In sem na obratih.
Erzo in Mega ne moreta tako zgodaj (11h Borovnica), Manca je v odhajanju na popoldansko, pride pa Mirko.
Na startu kar piha (no že na robu, preden pridemo na start). V sunkih. Vendar se nam ne zdi preveč strašno in kmalu začnemo postavljati.
Uki suvereno prvi z liftom naravnost gor, tik za njim je Mirko (z liftom naravnost gor ) in še jaz (z liftom naravnost gor). Okoli starta je močno, vendar laminarno in drži in gre kar samo gor. Proti Trebelniku zgubljam, čeprav sem dosti više kot Mirko in Uki, ki že stoji proti vetru v kotanji nad Lazami. Potem pa malo naprej pod Lipovcem dobita konkretno dviganje in sta v momentu gori. Še sam se zapeljem tja in me odfura (ob nekajkratnem razmetavanju sem in tja) do 1400 (vmes je bilo dviganje tudi +8 !!). Mirko in Uki sta še nad menoj in vrtita (Uki je že čez 2000 🙂 ), jaz padem ven. Naprej proti Javorču kar s konstantno višino in tu še enkrat naberem do 1400. Nazaj proti Borovnici stojim, zato se zapeljem ven in proti Vrhniki. Hitro začnem zgubljati (sem čisto spredaj nad ravnino, je res močan V, JV, nazaj na trojne daljnovode si ne upam…) Pristanem za BJjem na travnikih pod Hribi – po kablu dol.
Zoranov let
Ko pospravljam se Erzo in Mega že peljeta na start. Mirko se odpelje kar zadaj (je hotel leteti kar na Ulovko) in ga odloži v Razorsko dolino,
Uki pristane blizu Šodra, kjer je Megov avto.
Mirko prištopa do Vrhnike, z Ukijem me pobereta in potem z Zavrha rešimo avte. Dostaviva Megov avto do BJja, pobereva Erza za njegovo domačijo
Erzov let
in v skupnem druženju 🙂 rešimo preostale avte od Škorpijona k Bistri, kjer obtičimo na sladoledu…