Tudi danes ne morem pred poldnevom nikamor. Edo že pritiska, ker bi rad šel čimprej – na Gorenjsko. Jaz pa gledam proti Gorenjski razvoj iz avta, gledam na kamerah, gledam napoved – in me vedno manj mika tja. Še spodnji konec SLO malo raziščem, pa Mega že poroča o grmenju in črnini proti Postojni.

Edino luknjo še kaže radarska slika  proti Vrhniki in po posvetu z Domnom (ki je tudi že s padalom na standby) se odločimo za Slevico.

Z Edom vsak s svojim avtom v Horjul, pri Športni k Domnu in gor na start.

Zadaj razvoj, proti Krimu vse zastrto in temno (že dežuje?), nad Horjulom še bazice in sonček. Piha na trenutke močno, vendar lepo gor J-JV (pri Športni je pihalo dol – S).

Edo takoj postavi, malo balansira v močnem vetru in spelje. Z Domnom ga opazujeva: ga kar drži in začne nabirati proti visoki karfijoli levo. Občasno spet močni sunki in meni je vedno manj. Tudi Domen okleva, ko pa se Edo umakne od karfijole po grebenu proti Korenu, začne postavljati: danes se bo očitno dalo jadrati (kar mu doslej tukaj še ni uspelo). Mene sploh ne vleče in iščem še kak bolj konkreten razlog, zakaj ne bi šel: ja občasno spet močno prbije in zašumijo drevesa…

Pomagam postaviti Domnu, ko Edo javi, da je pristal kar zgoraj na travnikih pri Korenu in da ni glih za uživat. Ampak Domna to ustavi samo za trenutek. Pripravi se do konca, v močnem vetru kar nekajkrat dvigne, da končno spelje in zajadra pred stopnico, kjer ga lepo dvigne.

Grem do avta in skozi Koreno po Eda.

 

Domen se zapelje nad nama proti Samotorci. Midva dol z vmesnimi težavami z zavorami Domnovega avta (no, težav z zavorami pravzaprav ni, ker zavore v bistvu ne naredijo več ničesar 🙁 … težave imava midva … 🙂 ). Nekako Edo le pripelje v dolino kjer pobereva Domna na travniku pred Vrzdencem.

Potem pa še na zaključno druženje na Vrhniko, kjer se pridružimo Slaku. Ampak za danes je letenja konec…