Danes pa nas tekmovalci ne bodo zafrustrirali… Ob 9h peljem Svetlija in Vesno na start za jutranji tečaj. Žive duše ni. Piha lepo gor. Pomagam jima postaviti, potegne Vesna, potegne Svetli in se odpeljeta v dolino po maslu.  Na uradnem pristanku ju poberem in gor v mesto.

Ob 10.45 se dobimo ponovno pri hotelu Montana. Zložimo se v njun avto in gor.

Na startu gužva namolzenih padal, tekmovalci na briefingu. Postavimo se pred njih, samo zvemo, da začnejo tekmo ob 12h in začnemo postavljati.

Vidimo, da nekateri, ki so v luftu že lepo nabirajo, torej gremo, preden nas povaljajo tekmovalci.

Delux v luft prvi, Mega, pa Svetli, jaz, potem še Manca. Vesna bo naša zemeljska podpora.

Hitro začnem nabirati, pa nekako čez 1800 ne pridem. Nebo se polni s tekmovalci in vedno bolj sem živčen, ko se izogibam. Jasno, da ne bom našel svojega stebra, kjer ne bo nikogar (tudi, ko se oddaljim in sam zavrtim v lepem dviganju, je takoj jata okoli mene… 🙁 ).

Skoraj 3/4 ure begam okoli starta in zgubljam in spet naberem. Vmes me v desno zapestje zgrabi krč (ves čas vrtim v desno, saj vse jate in sploh 99% vseh vrti v desno…), da postane kar zoprno. Končno po enem kritičnem zgubljanju le najdem bolj samotno enakomerno dviganje in se odlepim od starta proti Kruševu. Tu pridem tudi do max višine cca 2400.

Takrat enkrat se tudi srečava z Megom in tudi Manca je menda blizu. Boris je nekje proti S v smeri tekmovalcev. Tako nekaj časa vozim za Megom (seveda večinoma pod njim). Ko smo bolj nad ravnino, dobim nekaj močnih dviganj in okoli 2000-2200 se mi zdi prav pošteno razmetano. Bolečina v zapestju je sicer popustila (po večkratnem razgibavanju), zato pa me začenja boleti vedno močneje vrat, saj ves čas gledam tiste nad seboj in poskušam ujeti njihova dviganja (v bistvu se mi zdi, da preveč ležim – mogoče so ramenske gurtne na zicu ob vsem tem guncanju malo popustile – bo treba malo popraviti…).

Mega se usmeri nazaj in tudi jaz obrnem proti Kruševu. Nekje pred prednjim grebenom Mega opazi, da je nekdo vrgel rezervo in zavije(va) v tisto smer. Kaže, da je vse OK in tudi nekaj padalcev niže nadzoruje situacijo… Grem naprej proti Krivogaštanom in izgubim Mega. Vrat me vedno bolj boli in počasi imam vsega zadosti, čeprav so dviganja prav lepo močna in se da skoraj kjerkoli nabrati.

Pred Krivogaštani obrnem in se po 2.45 h zapeljem na uradni pristanek.

 

Javim Vesni, kje sem in v vročini (kot pri plavžu) pospravljam, ko že prideta s Svetlijem, ki je pristal pri letališču.

Odpeljeta me po Megov avto in nadaljujeta pobiralno akcijo. Manca pokliče, da je na uradnem pristanku, Mega nekaj kasneje pristane tudi tam.

Delux nekajkrat javi svojo pozicijo in počasi obkroža zgornji del ravnine, potem pa se od Prilepa usmeri nazaj proti Kruševu.