Počasi se  ne morem več zadrževati in ker je danes napovedan lep in sončen dan, grem zraven (kamorkoli že), pa čeprav samo za šoferja.

Edo že od včeraj priganja za akcijo 🙂 , pri drugih pa sprva ni zanimanja (saj sonca ni nikjer). Potem je zraven še Faaca in ko se moramo samo še odločiti kam, se javi še Slak, ki navija predvsem za gorenjski konec ( s poudarkom na soncu). In res najdem sonce v Kranjski. In smo zmenjeni na Britofu.

Med zbiranjem se Faaca (in njemu pridružena Igor in Urška) odločijo za podaljšek na Mangrt. Ko se ustavimo v sončni Kranjski (s kar občutnim V dolincem), se (po sprotnih info) Mangrt zagrne in vsi smo sedaj za Kranjsko jug.

Pa Luka kar nabija za Dobrač … in nas na poti na start (s Faacovim transporterjem) dokončno spreobrne. Kar nadaljujemo čez Korensko sedlo in mimo Beljaka gor na greben do zadnjega parkirišča. Vetra je tu, v Avstriji, malo.

Peš še malo naprej po “peš” cesti do razgledne ploščadi, kjer začnemo postavljati v čudovitem sončnem jesenskem popoldnevu. Žal piha precej z desne ob pobočju (Z). Prvi odleti Slak. Potem se začnejo dvigovati meglice.

Odleti Vanja, ki pa zatakne padalo ob postavljeno lesno konstrukcijo in odtrga stabilizator in predčasno pristane malo  niže na travniku.

Potem se vedno bolj zapira. V malo bolj preglednem trenutku odleti Edo in skozi meglo srečno spelje nad dolino. Urška in Igor se odločita, da ne bosta odletela. Jaz pa čakam (Urška in Igor mi pomagata prestavljati padalo) na “idealne” pogoje (saj si kotaljenja po startu ali visenja v megli na smreki res ne morem privoščiti).

Slak po 3/4 ure pristane na dogovorjenem križišču proti Korenskemu sedlu.

Edo kakšen km prej.

Edov komentar leta: Hvala Lukatu da nas je steral sem in Vanji za vožnjo do gor. Enkratno za ta del leta ..
Prvo veliko telefonskih klicev z Zoranom in po parih urav vseeno odhod proti Kranjski. Vanja navijal za Mangart mi bolj za Kranjsko jug , Luka pa je začel z idejo o Dobraču. Prvo se je zdela malo oddaljena in nerealna, saj je tam zadnji štartal pred enim letom in samo Slak je bil prepričan da tam BO. Šele ko smo falili odcep za štart KG Jug, malo pred podkorenskim prelazom se je Vanja odločil da vseeno probamo, ker bi itak samo scurili v KG. Cesta do pod “štart” je draga (16e) ampak lepa, asfaltirana. Od zadnjega parkinga smo se sprehodili do mesta kje je pihalo kar lepo bočno ampak glede na pozno uro nismo imeli preveč izbire in smo kar zaćeli postavljati padala. Vanja bo verjetno več povedal zakaj je odletel samo 400m. Luka upam da bo objavil let in kaj napisal. Jaz sem prvo čakaj Zorana da odleti prvi let po poškodbi in ker je čez rob začelo narivati oblak, zaradi kerega so tudi prve smreke na robu začele izginjati, se je odločil da ne bo štartal. Ker sem mislil da je to zdaj ali nikoli sem porinil in komaj preplezal rob smrek. Oblak je bil res samo na robu in kmalu po izhodu iz njega sem se skoraj zaletel v Lukata,, ki je veselo cikcakal in pobiral nad greben. Meni ni šlo tako dobro in sem kar odrinil po grebenu proti vzhodu. Na parih mestih ob grebenu je konkretno dvigalo ampak sem vseeno brez večjih ustavljanj odrinil proti križišču kjer smo bili zmenjeni.
Se še sem vrnem …

in njegove slikce…

 

Že mislim pospraviti, ko se megla končno res malo stanjša. Potegnem in speljem nad smrekami in nad dolino. Počasi se peljem v zahajajočem soncu (večinoma kot po putru) in z veliko višino pripeljem na dogovorjeno križišče.

 

 

Počakamo, da Faaca, Urška in Igor pridejo po nas in domov… Še dobro, da nas je Luka prepričal !!

Jaz pa 3x vesel kot radio 🙂 🙂 🙂 .