Po 14i hitro poštartam proti primorski, da izkoristim kar nam danes je dano, ker jutri nebo sploh!
Sam s seboj med potjo poizvedujem kako je z jato in ne zgleda prav obetavno. Je pokrito in se odločim za Vremščico. Tam me kaj hitro preplašijo močnejši sunki ter začetek pokrivanja visoke oblačnosti, ki prihaja iz Vipavske pa nadaljujem proti Ospu. Tam je travnik zagrajen zaradi žrebcev in bi moral hoditi vse do štarta ampak danes ne bom hujšal! Pa tudi piha počez bolj zahodne smeri. Obrnem in do Socerba…Tu se vsedem
in počinem na Socerbu #3 kateri je odlično urejen.
Občasno glasno zapojo borove krošnje ter upravičijo mojo nezagnanost. Poležavam in se polnim z vitaminom D kakšnih 20 min. In pridesta dva lokalca oldtimerja katera brez oklevanja postavita in vzletita (Eden od njih ima zelo dober občutek za handling in ga je bilo kar užitek opazovat). Ok, ozračje preverjeno in se pripravim še jaz. Za razliko od starejših mojstrov mene malo premetava po štartu a padalo vedno ulovim in iz sedečega položaja vzletim direktno v steber kateri me nabije gor in malo v rikverc. Na začetku se samo vozim čez stebre in nič kaj dosti ne obračam k nisem uleten. Rabim čas da preklopim v “Flying mode” Na trenutke je pač treba malčk pomigat drgač pa ok. V trenutku nezbranosti se znajdem dokaj nizko, da bi moral začet razmišljat o pristanku. Pa se le potrudim in steber z občutkom zavrtim do roba grebena in se po tem odločim za bolj pripraven pristanek na originalnem Socerbu (originalen Socerb = Socerb#1).

Skoraj se je zgodilo, da bi danes hujšal ampak sem prelen, da bi si drznil kaj takega in raje izkoristim preostali čas pod soncem v travi da spišem tale spis na Socerbu #2.
Resda bi lahko izkoristil dan za poštartat iz vseh tukajšnjih štartov ampak kaj če se zgodi da scurim. Kdo bi mi pa šel po avto!

 

 

Emil pa na Kikirikiju delal kilometre….