Danes pa se zjutraj še ne zložim skupaj, ko me Uki že naroči čez 40 min na Železniški (9.20), ker sta se že z Manco uskladila in je odločeno: Kobala 🙂 .
In smo tam Manca, Uki, Erzo, Domen, Aleš in jaz. Ker je še Mega na Uncu, dva avta: Uki, Manca in Aleš pobereta Mega, ostali trije z Erzovim avto(buso)m do Anje, kjer počakamo Pojeta, da ga dostavimo pod Lijak. In naprej v Tolmin na uradni pristanek, kamor je Manca že bookingirala kombi za nas. Kombi pride iz Gaberja z majhno zamudo in vija vaja gor.
Množica, množica na startu in le malo slovensko govorečih. V začetku malo vetra, takoj začnemo pripravljati robo, ampak nobene prave volje v to gužvo se zriniti. Potem pa Erzo začne gnjaviti, da naj gremo in se naštimamo in zrinemo na štartno (Z) stran: Erzo, Domen, Aleš in jaz (Mega in Uki prijazno asistirata 🙂 ) in za nami še Uki, Manca in Mega.
Po prvem beganju sem in tja dobil lep steber in naberem nekaj pod 1700 in se usmerim na Vodel vrh. Do tja izgubim skoraj 1000m, preden najdem dviganje spet nad planino Vodel vrh. In naprej na Mrzli vrh. Nekajkrat lepo naberem in tudi zgubim.
Aleš je pristal v kampu Gabrje.
Alešev let
Domen je pristal na uradnem.
Domnov let
Manca in Mega sta tudi že na tleh. Erzo okoli Krna doživlja klofado… Ko nad Vrsnom le naberem spet do 1600, grem čez Kobarid proti Kobariškemu, po desni (od mene) pa s Krna (kjer sta se srečala z Erzom) prehiteva Uki, ki nad grebenom priklopi, medtem ko jaz levo pod grebenom v oblivajočem pobočju stojim v močan veter. Na momente me sicer butne gor (ni preveč prijetno), generalno pa curim proti Staremu selu … in se predam – in obrnem. Sedaj celo zavrtim in nekaj naberem in prvotni namen, pristati na bencinski v Kobaridu, spremenim v – čim dlje nazaj proti Tolminu. Naberem na joškah (Ozben, Ladrski vrh), nizek rinem naprej (nazaj 🙂 ), potem se tik nad Vrsnom zapeljem čez in vlečem skoraj do kampa, pa sem malo prekratek in scurim čez Sočo.
Zoranov let
Čez nekaj minut pristane zraven mene še Erzo, ki je kruzal mimo Krna ob Krnčici in nazaj in sem in tja in…
Erzov let
Uki pa je še kar v luftu na Kobariškem in se javi, da je scuril nekaj pred kampom,
Ukijev let
ko se že bašemo s picami in pijačo. Sedaj pa baje vsi visijo v luftu in ne morejo dol, tako lepo baje vse drži (javljao prihajajoči 🙂 ).
Še vizualizacija naših letov:
Ko smo spet skupaj, zapustimo kamp in se na poti domov ustavimo še na zaključno druženje pri Šiptaru v Desklah (z obilico sladoleda…).