Erzo zgodaj zažene zadevo (serija ga skrbi…) in ker je napoved podobna kot včeraj, predlagam enako – Marčev hrib. Erzo je za, Simeon je bil že včeraj, ko pa se bliža ura srečanja na Železniški (13.30), se Simeonu zdi preveč tvegano tja dol riniti (saj uliva) in odpove sodelovanje.

Z Erzom se odpeljeva v dež (že pred Uncem vliva kot iz škafa) na Ravbarkomandi v LC naloživa še Jeana, ko se tam pojavi še Emil (čaka Redstara), ki tudi namerava proti Črnemu kalu. Malo se usklajujemo, pa nič ne uskladimo in naprej. Dež poneha šele do Kozine. Ko smo na Črnem Kalu Emil in Redstar javita ispod Kvirika, da je tam sonce (sta nas prehitela). In seveda pozabimo na Marčev in gasa naprej.

Predhodnika urejata logistiko (en avto dol na pristanek), ko mi že postavimo. Zadaj in proti Črnemu Kalu vse temno in nizke baze, proti Buzetu le malo bolje, piha JZ lepo gor, včasih malo butne. In v luft: Jean, Erzo in jaz in … še Emil in Redstar.

V zraku drži dinamika nekaj nad grebenom. Erzo in Jean mi uideta in sam naberem desno od štarta nad vse ostale. Jean poskusi proti Buzetu (kot je bil Erzov nasvet pred startom – “nabrati in smer Buzet…”), pa hitro pride nazaj daleč pod startom in skoraj scuri. Vsi so nizki, potem pa Emil začne nad dolino rahlo pobirati. Ker meni nad startom više ne gre, se odpeljem proti njemu nad dolino in dobim nad njim (zelo zanešeno) dviganje, ki gre gor proti bazam. Naberem do 1000. Vsi se zberemo v tem dviganju in vrtimo (sem nekaj časa kar najvišji – ne več kot 3 gor), dokler Erzo po postaji ne vpraša, kdaj bomo začeli bežati stran. To seveda takoj spremeni moj pogled na stvar (taktika ?!) in mi uživancijo spremeni v nervozo. Gledam naokoli, ali mogoče to že zauga, tam so res neke črne baze… Vprašam za nasvet, kam bi šli, pa dobim odgovor, da ga je v takem že preveč strah, da bi delil nasvete (taktika ?!)… In se odpeljem naprej nad dolino, dokler vario ne neha piskati. Ko se spet razgledam, vidim, da Erzo zadaj še vedno navija in je že 200+m višji… Zavije v smeri KP (tam je še najbolj odprto), jaz globoko pod njim za njim. Pa gre samo še dol in zato obrnem po grebenu proti Gračišču (kjer je dovolj lepih pristankov). Rinem naprej in ugotovim, da grem direkt v veter le še 15 naprej (veter je obrnil iz JZ v SZ ?!). Ko sem že nevarno nizek, obrnem in se s 55 odpeljem nazaj in dokončno scurim v Lukine.

Pospravim in dvignem palec na glavni cesti. Jean sporoči, da je scuril zadaj v Dvorih.

Dobim štop, ki me zapelje prav na vrh Kikirikija do cerkvice – in na štartu konkretno piha od zadaj S-SV.

Ko se odpeljem po Jeana, se Erzo javi iz Buzeta.

Emil pa je prišel iz Roča skoraj nazaj do pristanka

in potem z avtom reši Erza in Redstara. Midva z Žanom pa kar sama proti domu…

Še vizualizacija naših letov

 

Vesel ko radio (zaradi krasnega in uživaškega začetka) in hkrati razočaran (ker pridobljenega nisem znal izkoristiti).