Ker smo z novnovnovim precej potešeni, bolj mirno zapeljemo skozi Podpeč gor na Kraški rob na oglede (mogoče pa ne bo več toliko vetra).

Najprej na še sveži (Pojetov) Marčev hrib – antena, kjer smo si enotni, da preveč piha in da je tole res štart Pojetovega tipa (in je vprašanje, če bomo še kdaj tukaj…).

Podaljšamo naprej na Marčev hrib (originalni) in smo še vedno soglasni, da preveč piha. Ampak manj, kot zadnjič (s Pojetom in Simeonom). In malo modrujemo in se sprehajamo sem in tja in sončimo. In še vedno preveč piha, ampak mogoče le malo manj. In se Žan odpravi v LCja po robo in mu pomagava postaviti in potegne in se z  liftom odpelje gor.

In ko rine ven, ga še kar dviguje in se kar čez dolino v dviganju pelje proti Hrastovljam. Šele na poti nazaj ga malo spusti. In pristane spodaj na dnu doline pod Podpečjo.

Meni sploh nekako ni (treba), ampak ko se bliža trenutek odhoda, pa mi je le žal, da ne bi… in vzamem kar M24, da se kao nahitro odpeljem dol.

Mega mi pomaga postaviti in po nekaj dvigih (veter je sedaj še pojačal) ga odložim na bližnji grm. Hitro je snet (hvala Mega 🙂 ) in spet v pripravljenost. Ko končno potegnem in stopim v zrak in zapeljem bolj ven, me tudi začne dvigovati (tega z M-jem nisem pričakoval). Veter je res močan in šele na drugi strani doline me začne spuščati. Malo vjugam sem in tja, da pristanem na travniku blizu Žana.

Ko pospravim sta z Megom že pri meni.

Še v Kozino na ogromno porcijo sladoleda…