Čez vikend imam dopust od letenja in z Alenko sva odločena za hribe. Že včeraj popoldne se dobimo pri Konradu v Gabrjah, kjer je tudi ostala množica padalcev (v glavnem se ves čas srečujemo in pozdravljamo). Malo namakanja v Soči.
Danes bo sicer idealen letalni dan, ampak jaz se ne pustim premamiti in sem odločen za hojo.
Iz Gaberja zapeljeva skozi Drežnico na planino Zaprikraj. Pošteno je že vroče in soparno. Vzamem M-a (za sestop 🙂 ).
Teh 700 višincev se nama po mulatjeri in žgočem soncu vleče za umret.
Na sedlu kar močno piha JZ. Še kratek podaljšek po ostankih mulatjere okoli roba v pobočje Lopatnika in malica. Na višini najine malice letajo padalci ob Krnčici .
Nazaj dol na sedlo (Vrata) in še malo razgledovanja na V stran. Potem nekaj metrov niže na 1900, kjer odganjava trop ovac, da lahko postavim. Vetra nič manj in kar nekajkrat moram potegniti (ob zatikanju štrikcev v skale), da končno speljem.
Najprej me rukne gor, potem pa me malo bolj zunaj samo še spušča. Čeprav bi s to višino lahko lepo prišel do Kobarida, zapeljem proti Krasjemu vrhu in nazaj, saj sva dogovorjena, da pristanem pri avtu. Malo zavjugam nad planino in potem pristanem v sočno travo, kjer ni videti nobenih skritih skal (in kjer poležuje čreda krav).
Zoranov let
Hitro naberem, saj se čreda usmerja proti meni s črnim bikom na čelu …. In ko zagazim proti ograji ob cesti, ugotovim, da stojim sredi močvirja !! Pri tretjem koraku sem do kolen v blatu… Naslednjo uro in pol pri bližnjem koritu spiram blato s hlač, nogavic in čevljev !!! In s padala.
Ker je kar nekaj vetra in močno sonce, je roba suha, ravno ko Alenka prekurjena in opečena pride do avta…
H&F in novnov 🙂