Prespim v Cerknem, avto v Logatcu, daleč ne morem (razen če me Ana pelje…? NOT 🙂 ). Nekako mi uspe prepričat Kastnerja in pUNČKO da gremo na Vrše (zame že drugi dan zapored, a drug – spodnji štart. Oba nova!).

pUNČKA se ne želi gužvat na Sorici, Kobali ali Ratitovcu (Ratitovec open 2016…), ji je pa do ogleda južnih bohinjcev na “centimeter natančno”. Kastner pobere še Mirkota in vsi trije me snamejo “na placu” v Cerknem. Ana pa je začuda pripravljena it z nami, da spusti avto dol! Sprva Kastnerja bodrimo, da cesta le ni tako slaba, razlagam pa tudi zgodbice od včeraj, kako smo skakali ven in not iz kombija, da je lahko speljal čez kanale in v klanec. No na koncu pa ni bilo tako adrenalinsko, razen ko nam je nasproti prišla ena Fiat Panda, in se začela umikati s ceste v klanec, da se je skoraj prekucnil! Malo je manjkalo… !

Peljemo se še malo naprej in vidimo Mohorja Prevca, ki pešači gor. Nič hudega sluteči se zapeljemo do spodnjega štarta kjer kombijev in avtomobilov ne manjka. Ana pripomni, da so to verjetno planinci, ki štartajo iz Vrš na Porezen. Nope! Tekma Ratitovec open je prestavljena na Vrše !!!

Razgled se nam odpre na mravljišče padalcev. Vrše jih že vrsto let ni videlo toliko, če sploh kdaj!

pUNČKA že viha nos, ostali ne vemo, kam bi se dali, malo gledamo okrog. Enega rdečega Skywalka vidimo, kako nabira v višave. Jaz se začnem pripravljati, izgleda sem bil zanimiv, ker se me je nekdo lotil fotografirat. Malo sem poziral in hendlal. Me zanima če bom dobil te fotke? 🙂

Ko so organizatorji sklicali brief, sem na hitro postavil in odrinil, dokler imam še prosto mesto. Za mano pUNČKA, Kastner in Mirko.

Nekaj minut padam ven iz stebrov, sem tudi pod grebenom, nato pa le zahakljam mirno in močno dviganje do baze in se vržem čez na Črno prst. Na grebenu nikogar do Tolmina. Sem prvič na tem grebenu in čisto sam. Črno prst sem priklopil kakšnih 300m pod robom, zato me začenja že malo grabiti panika, ali bom moral scurit v Podbrdo, ker nekega dviganja na grebenu ni bilo. Rinem naprej, in dobim rokenrol dviganje do baze. Super, gremo dalje. Do Krna je bilo tako – gor pa dol, je bilo pa vsaj enostavno. 🙂

V posočju tipično – gužva. Do Gemone sem imel sonde. Srečal/prepoznal sem Mlakarja, Igorja, menda sem v daljavi zapazil tudi modrega Mentorja – Pavliča. Menda tudi Smoleta in Čebaška nekje okrog Krna / Stola, ko so se vračali. Same znane face oz. padala.

Nazaj je šlo še bolj simpl, z vetrom 60 na gasu. Sledi mi en tandem, naprej od Stola nekaj povrtavava za skok na Polovnik. Skupaj gremo do Krna, ko se tandem odloči, da ne bo nadaljeval (grda črna baza, pred njo pa močan sink). Jaz dokler ne pridem tako blizu grebena, da bi lahko skale božal, ne dobim dviganja in se spajsam iz 1400 (kar je za tisto območje že malo nizko) na 2k in dalje. Od Krna naprej odglajdam do Kobale, nobenega dviganja, in tam se mimo zapelje tandem. Oba mi mahata. Sem ju že odpisal, pa sta se spajsala. Sta hotela pokazat, da tudi ona dva zmoreta 😀

Že od Stola me močno scat, ampak nisem bil tako nizko, da bi se mi splačalo zavreči ohranjeno višino. Poskusim narediti pit stop na Kobali. Itak gre dol, višina je pa ravno prava. Tam pa večerni dežurc, me odlifta na 1300, pristati ne morem, cel greben dviguje. Eh ja, pa gremo domov. Nad Knežo in Koritnico še dvakrat poberem in računam na Kojco, da mi bo kot vedno – dala. Tam je švoh, pa močno razjajčkano. Močan dolinc, še vedno 50+ na trimu. Proti Cerknem opazujem grdo bazo. Največ kar na Kojci dobim je -0.5, zato se odločim za pristanek v Zakojci. Ko imam že noge ven iz vreče me zabriše spet gor, vario še kar piska, poskusim zaokrožit, pa padem ven, v -4. Rokenrol skoraj do tal, zadnjih 10 metrov je bilo OK.

Rezultat: 133 km trikotnik in trenutni rekord štarta Vrše sp. 🙂

pUNČKA se je vozila med Kobaridom in Selco.

Mirko je navil na Škofjah in se odpeljal proti domu. Pristal v Žireh.

Kastner je nekaj časa sledil tekmovalcem, nato pa nasedel na past v Kneži in sedel dol točno tam, kjer sem tudi jaz, ko sem se prvič peljal tam mimo. Iz Kneže je poštopal v Tmin in šel na še eno rundo na Kobalo.

 

pUNČKA in Mirko sta že odštopala proti domu. Kastner še čaka v Tolminu, jaz nedosegljiv (v Zakojci ni civilizacije), Ana je začuda še pripravljena naju it iskat (čeprav je že malo sita in utrujena od vsega dela v Cerknem). Jaz preko dimnih signalov razpošljem SMS z lokacijo, Ana se s Škodilakom odpelje najprej pome. Pol ure me išče po Zakojci, saj me ni na poslanih koordinatah. Čakam na razpotju, kjer sem mislil, da se bo pripeljala, pa je prišla po drugi strani. Končno me najde (še vedno nedosegljiv), že malo sitna, a je kmalu boljše volje, še posebej ko gremo v Tminu na hot dog 🙂