Po poldnevu tipično že živčen, ali je kje ugodno za letet. Dnevi so vedno bolj švoh, sonda niti ni tako slaba, napoved kaže nekaj oblačnosti, vetra naj ne bi bilo nič. Slivnica javlja že jug, čeprav naj bi bil generalno V / SV. Sem že vedel da bo tako, kot je že cel teden – na štartu bo pihalo dol, ali pa nič. In res je. Občasni intervali, ko je veter potegnil navzgor, za razliko od prejšnjih dni je bilo tudi že nekaj baz, ampak ne okrog štarta. Na Javornikih ali pa od Zavrha proti Grčarevcu in nazaj. Poštartam v dobrem intervalu, in ko se nameščam v sedež, spustim komande, sunek me zamaje levo desno in predno zagrabim komande mi zapre levo tretjino padala. Cel živčen, nisem niti utegnil pogledat, ali se je sestavil, ali bom šel v drevje, se vse skupaj le umiri, primem komande, pogledam, cel je, naravnost grem, dobro je.

Začuda greben drži in takoj začnem nabirati višino, pridem do 1200 pa padem ven in ga ne najdem več. Ugotavljam da je edina varianta baza pri Grčarevcu zato skušam priti čim višji tja. In je delala. Razrukano kot že dolgo ne, je pa šlo do vrha, a ker se je začela že močno bohotiti in črniti, sem jo predhodno zapustil na 1900. Potem pa bluzim levo desno nad gozdom, pa so tiste baze že pocrkale, predaleč sem zbluzil, da bi obrnil, sem že nad Strmco. Tam pa so lepo delali dežurci pri Lovrencu in čez Bukovje, ampak sem vseeno zelo nizek prišel od Predjame do Nanosa. Tam je en ptič vrtel in sem se mu pridružil in sem splezal nazaj na 1800. Ko ni šlo več od tega sem šel čez Nanos, kar direktno usmerjen proti naslednji bazi. Je pa že začela razpadati. Napaka. Usmerim se proti Podragi – tam sem že zadnjič pobiral in je šlo enako kot zadnjič, počasi in vztrajno – gor. Danes sem jo poklopil višji. Nato pa, naprej z vetrom proti (spet razpadajočim) bazam na Kras, da ne ponavljam napake na Trstelju od zadnjič, a ni bilo nič boljše. Dežurci – konvergenca nad Dutovljami je bila prešvoh, da bi streljalo gor, proti Sežani oz jugu me čisto zabremza maestral, obrnem v JV in se skušam obdržati v luftu oziroma vsaj priplaziti do civilizacije, a je konec.

Ko pospravim in se odpravim štopat v vasi Skopo, me kliče Širca, češ da je od zračne kontrole Kras (Rajko Sila) prejel informacijo, da sem v bližini, in da me pobere ter dostavi do Sežane. Rešen sem, še predno se lotim sam sebe reševati.

Od tam naprej po nekaj časa dobim štop do Postojne, z Ano naprej do doma.

Marko Grm po dolgem času na Grmadi, mi pa spravi avto dol. Juhu!