Se pripeljem gor do cerkvice in parkiram ob cesti. Piha idealno gor od AC. Ni mi jasno, zakaj je Jože startal čisto v kotu ob gozdu pod cesto…
Postavim pod cesto pri avtu in potegnem prvič. Padalo skoči gor in se po nekaj korakih prevali v levo po pobočju.
Postavim drugič – sedaj čutim, da pihne kar močno z desne. Potegnem bolj proti desni, pa se po lepem dvigu in cca 20m laufanja padalo spet zvali v levo.
Tretjič enako (čeprav sedaj ni pihalo skoraj nič). Sedaj natančno pregledam štrikce in najdem velik vozel med komando in linijami. Razpletem in postavim četrtič.
Potegnem in padalo gre sedaj lepo gor, ampak sploh noče lepo prijeti, dokler se ne zaustavim in pade čez mene – vidim, da sedaj kar močno piha od zadaj.
Za peti dvig kar nekaj časa čakam, da neha pihati od zadaj. Ko je končno nula, potegnem, laufam kot nor, pa me noče dvigniti do pregiba, ko sem za trenutek le v zraku, da me potem spusti in se podrajsam po vseh blatnih krtinah in sem usran 100%. Ko nabiram padalo, piha po hribu dol vsaj 5m.
Za šesti dvig spet čakam skoraj pol ure. Ko le neha pihati od zadaj spet potegnem in laufam in laufam in preskakujem krtine in sem meter ali dva v luftu, pa spet skakljam in tako do podna…
Naberem in nazaj gor in čakam na sedmi dvig. Zdaj skoraj konstantno piha od zadaj, za trenutek z leve, včasih z desne, le gor ne… Imam dovolj in začnem pospravljati. Pa naenkrat lepo pihne gor, tako da lahko postavim celo zidek. Spet skočim v blatne tangice in se vpnem. Veter pa spet od povsod, le od spredaj ne.
Čakam in čakam in dočakam, da pihne gor in potegnem in laufam in sem v zraku. Nad dolino in v desno ob cestici, ko me kar nese, ker imam seveda veter spet od zadaj. Kljub temu lepo pristanem…
Zoranov let
V sedmo gre rado… Polni dve uri… Toliko o še kakšnem mimogrede; malenkost pa to 🙂