Ko pridemo gor na planoto, je vrh Kavčiča je še vedno popolnoma v megli, vendar se vseeno optimistično odpravimo naprej proti njemu, saj se prepričujemo, da se baza počasi dviguje…

Baza se res začne dvigati, ampak prav ven ni bilo nikoli. Na štartu piha jug – iz strani, in to tako močno, da ima Zoran tudi z M24 pomisleke (izmerjeno 7-9/10,5) . Jaz z enako kvadraturo ampak manj kg se vseeno pripravim. Počakam na prvi miren interval, pa me zabriše nazaj. Pa na drug interval – ista zadeva.

V tretje gre rado, pravijo, pa ga dobim nad glavo, stabiliziram, pa sem že v luftu. Odnaša me desno proti Rakitovcu.

Sledi čudovito jadranje ven in not iz meglic, nekaj časa sem imel celo sonce!!! Držalo je samo na tistem ovinku – do tam, kjer smo pustili LC-ja, zaradi smeri vetra.

Zoranov komentar: ko je Jeana končno odneslo v luft imam tudi sam M-a raztegnjenega malo niže pod vrhom v šavju (da bo malo manj vetra…) . Veter je kar ves čas konstanten. Ko ga prvič dvignem, da ga poravnam, mi ga zabije nazaj v šavje nekaj m više. Ana mi pomaga trebiti tečne rože. Drugi dvig je že namenjen startu, pa grem spet nekaj m gor proti vrhu in padalo mi zabije v še več šavja. Če ne bi Ana vrvic hitro in spretno otrebila z grma, bi jih sam še zdaj obiral 🙂 . Sedaj sem že skoraj na vrhu pri križu in tu ni več toliko šavja, tako da je naslednji dvig uspešen. Ko potegnem, se obrnem in stopim v zrak. Malo zavjugam in celo malo drži, potem se odpeljem skoraj do Lipnika in pristanem dol v Rakitovec.

Jean še kar nekaj časa jadra, potem gre pristat na plato k LC-ju.

 

Mislim, da smo vsi več kot zadovoljni z današnjo pohodniško – letalno avanturo (vključno z Misty) 🙂