Na zadnji dan v letu se z Ano odločiva, da se greva skuhat v savno, sprobava vse kar imajo, turško, finsko – razlika je v količini vlage in temperaturi – več vlage = nižja temperatura (toplotna kapaciteta, pa to…), sicer se skuhaš.

Prenovljena, greva nazaj, pobereva še Misty in gasa na Kalič. Na poti prebijem 100.000 km na Micki. Ravno na pravi dan! 🙂

Iona zbašem v Wani-ja in se odpravimo pešaka gor v klanec, ki je vedno bolj strm.

15 minut in 110 višinskih metrov kasneje, sva vsa zadihana, končno na vrhu. Na poti sva imela najprej veter v čelo, nato v hrbet. Gor mi pihne malo iz desne (V/SV).

V drugem poskusu speljem.

Brez variota se lepo peljem ob grebenu in opazim, da višine ne izgubljam. Nad Srno obrnem nazaj – v veter, katerega komaj prebijam. Še vedno sem bolj ali manj na isti višini, zgubil sem zgolj kakšen meter. Močno me mika, da bi podrgnil do konca, kolikor bi bilo mogoče, ampak na drugem povratku izkoristim višino in pristanem na Srni, ker me je Jelen dodobra izmučil (savna? prehud tempo?)

Na pristanku veter še malo iz desne, ampak generalno na gor, tako da imam padalo še nad glavo in ga brez problema hendlam. Počakam da se iz Jelena po potki do Srne spustita še Ana in Misty.

Počakam na primeren trenutek in v prvo potegnem in se odpeljem v pristanek še iz Srne – žal je vetra že manj in prenizko, da bi pojadral.

Po 45 minutah sva oba gor in dol – zadovoljen z izkupičkom – 2 novnova, pa še obakrat rekord po dolžini.

Sicer se je pa že Mlakar napovedal, da bo enkrat prišel sem, pobral in odletel nekam daleč.