Danes je spet dan z malo vetra S in V  smeri, fantastičen gradient…

Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti, mi jate že odletijo: Erzo, Domen in Poje na Smuk, Igor z Megom na Čaven. Le Jean bi šel kasneje in čim bliže (z mislijo, da bo potem odletel daleč, daleč…).

Nekaj čez 13h se dobiva na pumpi v Cerknici. Emil ravno pristane in pove, »da je šlo povsod samo gor…«.

Jeanu se kar cedijo sline, ko gleda krasne baze naokoli in priganja, da se spravim v njegov avto.

Na startu piha v glavnem dol in z leve, le na kratke momente trakci spredaj pokažejo na gor. Postaviva in čakava in potem odlaufam v trenutku, ko se mi zdi da vsaj od zadaj ne piha…

Ko speljem, me tako potunka, da se mi zdi, da še čez drevje do glavne ceste ne bom prišel. Že ves nizek se začnem matrati in v smeri Cerknice le najdem neko dviganje. Ko se spajsam na greben, je tudi Jean v zraku in tudi že skoraj pristaja. Nad grebenom pa zagrabim steber, ki me odpelje s +7 do 2500. Odpeljem v smeri Unca. Vmes še 2x poberem, vendar se z 2100 ne upam odpeljati mimo Javornikov proti Postojni (prej je bil S, SV, tu mi kaže JZ in SZ – odvisno od višine…) in grem nad Planino, kjer scurim skoraj na višino starta.

Slabo uro potem drajsam tu okoli, da potem le dobim steber do 1600, s katerim se odpeljem čez Strmco in naprej proti Lovrencu  v precej razgonjenem (S od zadaj, termika, JZ od Nanosa ?). Nič več pametnega ne poberem in pristanem pri Predjami.

 

Jean javi, da se je tudi rešil pod Slivnico in je mimo Javornikov priletel v Postojno.

Pobere me z maminim avtom. V Postojni naju naloži Ana in zapelje na Slivnico, kjer Jean še enkrat tolažilno, v konstantnem vetru od zadaj, skoči v dolino…

 

Igor javi, da je scuril na vrh Slavnika.

Mega pa pokličem v Pulo…