Ko že razmišljam kako se bom usedel na vlak (v bistvu sem šel zato tja pristajat), javi Mlakar da je v Zabočevem in da bo probal najt koga za prevoz na štart. Posveti se lučka in imam stvari v nahrbtniku še predno jih utegnem pospravit. Šprintam po glavni cesti, razkazujem palec, najprej nič sreče. Mlakar javi da je že našel gospoda ki ga bo peljal gor, ampak še čaka ženo. Jaz medtem, ko skušam poštopat do Brezovice (kjer je Mlakar), da bi šli skupaj gor, mi ustavi mlada mama z otrokom na zadnjem sedežu, ki, ko malo povem zgodbo od kje sem prišel, in kam bi šel, me zapelje kar na štart. Za Mlakarja ni prostora, pride pa vseeno minutko za mano z lokalnim prevozom.

Mlakar pofotka štart.

In pomaga mene spraviti v luft (po prej videnem na Slivnici?).

Jaz na štartu ne dobim nič konkretnega, je pa tako kot prej, v višinah J/JV, spodaj S/V. Ko sem v višini štarta me odnaša naprej na barje, nato pridem do ovinka gričkov in me sklati vzhodnik čez dolino na sosednji breg, kjer se s 500m skoraj po tleh priplazim skoraj do vrhnike.

Mlakar za mano z boljšim intervalom navinta skoraj do baze, in se kraljevsko vozi čez grapo, nato pa malo manj kraljevsko nad Vrhniko, kjer sem jaz že v Aninem avtu. Tam ga opazujeva, a glej ti to ninđo kako spet nabira. In se reši iz 500 na 1000, skuša poklopit Ulovko, midva pa ga ne čakava in greva proti Logatcu v štacuno. Mlakar se vseeno odloči it pristat (ker scurit ne zna), zato ga greva iskat, nato vijavaja z njegovim rešiva še mojega iz Slivnice.

Erzo, razukurjen, ker sva šla na popravca, se tudi on odloči za popravca na Slevici in se odpelje do Šk. Loke.

Erzotov komentar leta:

Ko se zaletim dol v Mah (staro ime za Barje) s Slivnice, se Jean hvali, tako se zdi meni, da je Miha našel prevoz za na štart Sabočevu! Prasca sta letela manj kot jaz in zdaj bosta nagrajena z dodatnim letom! Se mi kar fuzla in kadi z glave, kako naj rešim še sebe… dan je vundar še mlad. Vrtim telefone in padala ne zlagam. Mega, Uki, Iskra, Zorman, Simeon, Rajko Pograc, Poje in nazadnje Mirko, ki je vedno pripravljen pomagati in se mu tu zahvalim ter ga prosim odpuščanja, ker sem se nanj spomnil šele v osmo. Povem mu, da grem na SLEVICO, on pa da moram, 1 km odletet še za njega. Domislim se službenega avta (moj je v Cerknici) in Mojce, ki bo šla z mano. Ker ne more takoj, grem pogledat naprej do Podčela, kjer vidim nore baze v Borovnico in vse prazno v Horjulju. Pokličem še Kafola, ki ima telefon že zaprt… Ker je Mojca na Verdu, mi šine v glavo misel, da bi pa šel raje na Sabočevo, ki mi je sicer smotan, a red naredi Mojca, ki se ji tja ne gre. Super, vsaj vemo kam: na štartu popihava in vzame me z mesta, kakorkoli je že položno (15:16)… potem ni več tako obetavno, saj curim ne glede kje in koliko povrtavam, prav nazadnje sem nad samim Pečovjem – vrtim nad kmetijo, samo še zato, da bo kaka minuta več. Domače ženske spodaj se me ne morejo nagledati. Razmišljam tudi, ali bo Mojca zato, da greva še 1x gor. Že se torej vidim na tleh! Tako sem nizek, da se mi zazdi, da ne morem normalno čez grebenček, ki zapira Pečovje proti dolini. Potem se vseeno zapeljem 30 m čez drevesa 150 m nad dolino; zdaj se tudi spomnim kilometra, ki ga moram odletet za Kovača: vrtim tam nad drevesi in gre gor, počasi a vendarle. Na vrhu že hočem na Z, pa me Z ustavlja, zato kontra. Ker je LJ precenjena, pa še zanos me odnaša na S, je jasno: Sv. Katarina čaka, da jo po 15 letih ponovno nadletim. Med Tehovcem in Jakobom lepa baza, ki pa ji ne zadenem izvira, zato samo še spiznim mimo Homa z vetrom v poden (16:36) pred Loko. Igor me ekspeditivno dostavi v Godešič, kjer 16:55 in v 5 min dobim štop na Dolgi most, kjer 17.25. Dogovorim si prevoz s prevozi ob 18.00. V 5 minutah ustavi kombi KK Sežana, ki nalaga košarkaše za na trening – stegnem jezik in že se peljem na Unec v ploho, kjer 17:50. Še prijazni striček in že sem 18.10 pri prvemu avtu v Cerknici. Kje je pa drugi?