Po obilnem deževju, snegu in mrazu čez teden je pogled na hribe prava zgodnje-spomladanska idila. En dan prej smo sicer šli vseeno pogledat na Semnoz, ko je nehalo deževati, a je bila baza nizka, pihal je sever (po preučevanju OLC-ja sem sicer videl, da se da prav iz vrha štartati tudi na S…), tako da nekako si nihče ni upal po mokrem 20cm snegu, v bazi, na čuden veter štartati na neznanem terenu.

Današnji dan pa kljub vsem čiščenju ozračja izgleda čudno stabilen. V daljavi močna inverzija, ki izgleda kot berlinski zid. Baz ob 13h še nobenih. Vseeno se počasi odpravimo na štart. Sobota je, tako da je tečajnikov, tandemov in padalcev vseh vrst, ogromno. Razmere so slabe, piha dol, tandemi in tečajniki pa kar štartujejo – tečajniki boljše kot tandemi. Nekateri tandemi so bili prav zaskrbljujoči. Vsake toliko se dol vrže tudi kak Enzo / Zeno. S Timom pa kar čakava. Štarti imajo preprogo, sneg gor se počasi topi, vse je mokro. Baz še ni. Ure minevajo, Tim ima počasi dovolj in se počasi napravi. Jaz še malo čakam, in ko vidim da počasi začenjajo vrteti, grem v luft še jaz. Zahvaljujoč sondam tokrat kljub stabilnim pogojem ni bilo težko na začetku in se relativno hitro odrolam do vrha, nato čez jezero tako kot v ponedeljek, tokrat se pa odločim, da pristajam “doma”.

Punce gredo na kolesarjenje, Timu pa nekaj v zraku ne ustreza in gre po eni uri dol. Jaz ponavljam ponedeljsko špuro do Mont Charvina, tam zavijem na sever in odglajdam do Manigod in tu se odločim za povratek. Tukaj se težko poberem na neke normalne višine, ves čas sem pod grebenom in zaradi dolinca je precej živahno. Ko pririnem skozi dolino vidim padalce visooooooko, visoko gor, čez 2500 (jaz na 900m). Ampak na tem robu tudi meni zagrabi. Hitro pridem visoko, se pridružim padalski avtocesti do Le Parmelain – do roba Alp, vmes še pomalicam, nato se končno slišim po postaji še z Ano, ki me že 2 uri čaka na pristanku. Trikotnik je že zaključen, tako da s polnim gasom pičim vzporedno z jezerom do uradnega pristanka v Doussardu. Dol kar s spiralo. A ni škoda višine?

Tudi tokrat razgledi fantastični, sploh zaradi snega je bilo še toliko bolj kontrastno, idilično. Še bi prišel sem! Sploh po tipanju terena ta teden, se mi zdi da FAI-100km trikotnik ni tako daleč!