Danes naj bi bil dober letalni dan (vsaj v primeri s predhodnimi) in že včeraj Igor napoveduje za danes resno letenje. Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti moram odkloniti udeležbo na Kalniku (Erzo in Nevidni), pa tudi na Slivnici, na katero že pred poldnevom planirata Jože in Pirš.
Ko pa dobim od Igorja sms z žalostno novico, me vse mine…
Ko je več kot pol dneva že mimo, pa se vseeno slišiva z Igorjem, da je treba iti nekam odletet: zaradi samega sebe… in za njega, ki mu to ne bo več dano…
Presedem k Igorju in v Vipavsko, ki se počasi čisti. Še pri Anji se sprašujeva, ali na Lijak, Vremščico ali gor na Kovk. In se zapeljeva gor.
Na startu sva edina padalca in en zmajar. Piha idealno. Še je precej pokrito.
Kmalu sva v luftu.
In potem zame več kot tri ure jadranja, kot ga še nisem doživel (in ga najbrž tudi nikoli več ne bom). Ves čas mislim na Vanjo. Da ga ni tukaj in ga nikoli več ne bo z nami… In vsi moji problemi z bolečinami v kolenih,… s težavami v podjetju, … z našimi medsebojnimi odnosi, ki si jih kompliciramo,… z vsakodnevnimi skrbmi, … se mi zdijo nepomembni v primeri z dejstvom, da živim in sem in lahko zdajle jadram…
Še nikoli, od moje nesreče dalje, nisem jadral tako sproščeno, s takšno lahnostjo, ne da bi razmišljal, kaj bom naredil v naslednjem trenutku… Popolnoma prepuščen zraku in vetrovom. In še nikoli nisem videl toliko raznih ptičev, ki bi mi kazali, kam naj zapeljem…
Igor je pristal po uri in pol pri Anji
Igorjev let
in s pomočjo Sama rešil avto, jaz pa sem se odpeljal čez Nanos dokler je šlo.
In kar samo je šlo do Hrašč…
Zoranov let