Ko si začnem ogledovati kam danes (še vedno V, JV), me pokliče Uki, da je že vse zmenjeno: Smuk, 10.40 Rutar.

Zberemo se Erzo z Megom, Uki, Tomaž (Toplak) in jaz. Po rahli koordinaciji se vsi zbašemo k Ukiju in dol. Med potjo zaslišujemo Tomaža (predvsem Erzo) o detajlih leta Smuk-Tolmin (in po prenočitvi v Gabrjah še delno nazaj…).

Ob prihodu na startu piha idealno, mogoče celo bolj močno, kot je običajno. Takoj začnemo postavljati in ko postavimo veter seveda ugasne. Na momente le pihne in takrat odletimo: Tomaž, Erzo, jaz, Mega in Uki.

Po rahlem iskanju sem in tja (le Toplak in Erzo takoj zavrtita v glavno dviganje) smo vsi v lepem dviganju in kmalu naberemo do 1500 in še čez. Prva se odpeljeta nazaj Tomaž in Erzo, nekaj za njima še midva z Megom (ga poskušam slediti). Uki je še nekaj pobiral in zgubljal bolj zunaj in zaostal…

Prvo pobiranje pri Uršnih selih do 1700 mi Mega lepo pokaže in usmeri, drugo pred Dolenjskimi gre do 2000 v bazo in kakšne 3-4 minute v njej so kar dolge in nervozne (Mega, ki se je malo pred mano potopil v njo, sicer pravi, da je že naprej…).

Ko pridem iz baze je res daleč spredaj nad Dolenjskimi. Tu sva prehitela ostale, ki so nekaj nižji za nama (tudi Uki je že tam). Mega poskuša proti Pogorelcu, jaz rinem kar naravnost naprej nad Sotesko. Medtem, ko Mega išče na levi čez Krko rahlo popravim v Soteski s 1400 na 1600 in potem samo curim skoraj do Žužemberka. Tu že ves nizek na 900 zadenem rahlo raztrgano dviganje in Mega spodbuja, naj ga izkoristim za vsako ceno, saj naokoli ni več nobenih baz. Res vztrajam in počasi nabiram. Še Mega se pridruži in dviganje je vedno boljše. Nekje pri 1800 se neha. Mega se odloči, da gre na levo (smer Dobrepolje->Ribnica) in tudi Erzo mu nekaj kasneje sledi tja.

Sam pa kar rinem naprej, generalno proti Ivančni in curim. Malo pred Muljavo sem že nizek na 1000 nad gozdnatimi griči in komaj najdem rahla dviganja, da vsaj nekako vzdržujem višino. Kljub temu pri Hrastovem dolu pridem že na 800, ko le najdem razrukano dviganje. Toplak in Uki sta še nižja tik za mano (in se mi kasneje zahvalita, da sem jima našel dviganje, saj sama nikoli ne bi s tako nižino zapeljala nad te hoste). Dviganje postaja z višino vedo lepše in močnejše. Tomaž je kmalu najvišji (cca 2000), Uki se odpelje naprej proti Višnji s kakšnih 1700, jaz pa tudi vztrajam, da sem že čez 1900, ko zapeljem kar direkt v smeri Grosuplja.

Tomaž se zadaj odloča v višavah, kam bi se odpeljal, jaz pa kar vozim po slemenih gričev, ki kar malo držijo. Kljub temu sem ob Grosupljem na Perovem na 800 in se naslonim na Magdalensko goro, saj tukaj končno spet dviguje (Uki, ki je tik za mano (?!?) še malo nižji, me še dodatno spodbudi, naj izkoristim dviganje). Spet počasi in vztrajno vrtim in sem kmalu na vrhu svojega zadnjega današnjega stebra na 1400.

Odpeljem se v ciljno ravnino proti Rudniku, pa so tu na srečo grički, ki še malo držijo in celo dvignejo. Prvič jadram tik ob Molniku in Orlah (moja domača kolesarska in pešaška destinacija) in mimo nabito polne gostilnice Orle  in občutki so fenomenalni (mi je kar žal, da nimam kamere…). Me je kar zagrabilo, da bi se vrgel čez na štepanjsko-fužinsko stran in poskušal pririniti do doma, pa se mi zdi, da je le predaleč za višino, ki jo imam…

Najprej nameravam pristati ob stari cesti na Rudniku pred AC, ker pa lepo speljem čez zadnje griče, za trenutek celo domišljavo pomislim na Rutarja, pa sem prenizek in si ne upam med vse tiste kandelabre in vmesno šavje (in stavbe). Zato raje izberem nepokošen travnik tik ob križišču izvoza AC (tik ob pristanku štarta Rudnik 🙂 ).

 

Uki medtem pristane v Grosuplju in se jezi nad Kingom, ki da nič več ne drži…

Moje optimistično razmišljanje, da bom v množici voznikov, ki hodijo v nakupovalno cono Rudnik, takoj dobil štop do Rutarja, se izkaže za popolnoma zgrešeno, saj tudi eden od tisočih ne ustavi (čeprav poskušam nekaterim mimovozečim dopovedati, da bi rad le do Rutarja).

Po soncu, vročini in razgretem asfaltu z neskončno težkim nahrbtnikom čez kakšno uro prištorkljam do Rutarja…

Uki lovi štop pri motelu Grosuplje. Toplak pa se javi z Ižanke, da je pristal.

Ko ga poberem in prideva nazaj do Rutarja, je tudi Uki že tu. Ker ne vemo, kje sta Erzo in Mega, se kmalu razidemo (Uki s Tomažem reševat avto na Smuk, jaz domov).

Erzo in Mega pristaneta v Razdrtem.

 

 

Ko se Mega pripelje z avtobusom v LJU, ga grem pobrati in zapeljati do Rutarja po avto…

Še vizualizacija

Za vse zelo uspešen dan. Sam vesel za dva radia, saj sem prvič prijadral do Ljubljane, pa še drugo polovico poti sem spredaj sam iskal dviganja…