Danes sva si z Igorjem hitro enotna: gremo na Krvavec, pa popoldan, da bo bolj mirno. JZ dopoldan ni tako močan, kot je napovedan, se pa malo zabaše zadaj za Karavankami proti Avstriji. Jean je najprej za, Mega zaradi zemeljskih obveznosti v dvomih in na koncu še Jean odpove udeležbo.

Tako smo ob 14.30 pod Ambrotom Saša, Igor in jaz. Naložimo se v LCja in vzamemo še padalca, ki bi se rad pošlepal kamorkoli gor. Med potjo se odločamo kam.

Pri hotelu gremo na oglede in ker piha kar dovolj in ker krave ležijo niže na pobočju, ostanemo kar tukaj (sicer bi šli na vrh Krvavca). Med tem, ko mi trije postavljamo, Igor iz logističnih razlogov odpelje LCja sončit na Plažo in je spet pri nas, ko smo že skoraj pripravljeni.

Prvi v luft štopar, potem odlifta mene, pa Saša in Igor.

Najprej sem že pod Zg.postajo in iščem in begam naokoli, medtem ko Saša veselo vrti v višini hotela. Potem le dobim lepo dviganje in vse steče. Saša se zapelje na Ambroža in potem počasi na pristanek.

Nad Z robom ujamem res krasno dviganje, s katerim pridem čez 2300 do baze in potem samo direkt na Javorov vrh, medtem ko tudi že Igor prihaja za mano. Naprej na Zaplato in Storžič… Še nikoli nisem tako na izi peljal to špuro. Občasno malo zavrtim in popravim višino, večinoma sem nad 1800 (tudi nad 2000).

Na koncu Kriške obrnem na okoli 1800 in do Storžiča, kjer naberem do 2200, še enkrat na Zaplati do 2200 in potem direkt na Krvavec (prvič suvereno priletel čez). Na Z robu spet naberem pod bazo do 2200 in zapeljem proti Kalškemu. Pa malo naprej od Zvoha ugotovim, da mi pokaže tudi 55 in seveda cviknem, kako bo nazaj. Pa itak je že okoli 2000 vse mrčasto in Grintavec in Kočna sta v bazi… in že peljem nazaj.

V začetku gre res malo bolj počasi, potem normalno. Saša javlja po postaji, da ravno rešuje LCja in to brez tehnološke podpore zagotovljene in zaračunane sedežnice, ki so jo kar ustavili pred napovedanim časom…

Čez Kriško se zapeljem še malo v smeri Kamniškega vrha in Kamnika, pa spet obrnem in res v močnem Z pririnem nazaj na Ambrota. Igor je tudi že nazaj nad Štefanjo. Še malo sem in tja in nabiram, dokler se Igor ne zapelje na pristanek.

Sam pa sem na tleh malo za njim.

Moj najlepši let do Kriške in nazaj. Višina je zakon 🙂 .

Še vizualizacija

 

 

Potem pa še zaključno druženje Pod Lipo, kjer edini kelner ne uspe izpolniti strankam želje, ki jih sprejema. Ker sploh ne zmore vsega, kar se od njega pričakuje, si pomagamo tudi sami. Še Igor se vključi in postane Le Chef (ugaslega) sladolednega bara…