Ponovno postavimo na vrhu travnika. Ob naslednji skoraj nuli potegne Jože in nekako spelje čez grbino in v zrak skozi drevesni lijak.
Potegne Erzo in tudi spelje.
Potem pa zalaufam še jaz in laufam, laufam (se desno malo izognem grbini) in le speljem v zrak. Vendar sem nizek, nizek,… nizek. Dvignem noge, da le z ritjo podrajsam krošnje in potem se teren spusti, da drevesa ostanejo pod mano… Takoj na desno proti Srečkovi haciendi, ki pa sploh ni blizu. Še en hribček je vmes in na njem vrti Erzo. Jaz sem nizek, da se mu že hočem izogniti, pa me le dvigne čezenj. Srečko je že nabral padalo na pristanku.
Srečkov let
Zavijugam in pristanem ob njegovi hiši.
Zoranov let
Erzo in Poje pa kar vrtita in nekaj malega tudi nabereta. Srečko pridivja, da bi nujno šel še enkrat, saj to ne more biti, da je on na tleh, ko onadva vrtita.
Pustim robo reinfuzo in se zapeljeva gor… Zapeljeva je neustrezen izraz, saj to niti rally ni. Drviva po ovinkih, čez grbine po zraku (samo, da ne pride kdo nasproti…) in ko prideva na kolovoz tudi malo ne zmanjša hitrosti (moj maserati pri 300km/h nekoč je bila penzionistična vožnja v primeri s tem…). Samo da se ustaviva na vrhu travnika… Ne vem, če sva rabila 5 min do sem…
Pomagam mu postaviti padalo in v drugo mu uspe odleteti (zdaj celo rahlo piha gor).
Ko pripeljem dol, je že pristal.
Srečkov ponovitveni let
Pove, da je Jože obvisel na drevesu bližnjega griča.
Jožetov let
Jaz, da naj v miru do konca pospravim, on pa oddivja po Erza, ki je pristal pri Slivniškem jezeru.
Erzov let
Jože mi pošlje koordinate in poroča o trebljenju in razvozlavanju padala, ki ga je že snel s suhe jablane. Potem pa nekaj časa ni glasu od nikogar, saj Jože kmalu otrebi padalo in se s sadovnjaka odpelje v dolino, da bo še en novnovnov !
Jožetov vmesni let po trebljenju padala