Greva danes malo hodit na sneg na sonček na Gorenjsko. Pa se spomnim na Petra, od koder so lepi razgledi.
V Begunjah skoraj nobenega vetra (zgoraj S, SV kar hitro vozi oblake). Pa si rečem, da vzamem M24 zraven za kondicijo (pa mogoče mi ne bo treba dol se matrat, če bo…).
Sneg se topi in mestoma je po gozdu kar blatno. Po dobre pol ure sva pri zadnji kapelci in še malo do cerkvice. Na klopci se štimajo trije padalci. Ko prideva tja, prvi že potegne, drugi s Skinom2 (Peter Kocjan) takoj za njim. Tretji se malo obotavlja (saj šibki veter meša od S, SV, V do +0 od J). Malo bi se grel na sončku, pa ga meglice kar bolj ali manj skrivajo. Še tretji odleti, ko pride skupina jahačev na konjih, ki se razgledujejo naokoli, na koncu prav s štarta. Vedno manj je prijazno in meglice so vse nižje in preveč me ne mika, sploh v tem snegu v 0 (kadar je) z M-om. Ampak bolje to, kot pa dol nositi padalo po spolzkem.
In postavim in čakam, da spet neha pihati od zadaj. In ko za trenutek dahne gor (ravno, ko prihajata na start Valerija & Aljaž s Kocjanom, ki bo šel še drugič), potegnem in odlaufam po snegu naprej in speljem.
Malo v levo me celo dvigne in v širokem loku nad ravnino proti parkingu v Begunjah, kjer pa me močan V, SV pri tleh kar ustavlja.
Zoranov let
Vesel, da mi ni bilo treba pešačiti dol (čeprav sem naklofen preventivno vzel že doma 🙂 )