Zjutraj precej sluzasto, po tleh mokro in več ali manj po celi SLO vse v oblačnosti (od nižin do višav). Na vsak način bi nekam šel in iščem kakšno luknjo. Igor je skeptičen in odlaga odhod. Ob obali potem še nekaj dežja.

Ob 12.30 odhod z LCjem izpred mojega Hoferja s ciljem na Brestovici (sam pa razmišljam tudi o Vremščici, saj je napovedanega malo JZ vetra). Odpeljeva se v nekem sramežljivem mrčastem sončku, ki naju spremlja vso pot. Med potjo izveva, da se Kraševci že formirajo v smeri Vremščice. Potem se javi še Erzo (ki je itak včeraj zatrjeval, da danes ne more…), da smo ga pustili kar doma…

Odklopiva AC v Senožečah, da si greva ogledat situacijo na Vremščici. Preboj skozi sneg na zgornji start ne uspe, zato se vrneva na spodnjega in začneva cincati (predvsem jaz) ali je dovolj vetra za v luft ali ne (za letenje, ne za curažo). Kraševci so malo pred nama že odpešačili proti gornjemu. Zadaj proti Nanosu in Postojni vse temno in zabasano, spredaj se sonček le počasi kaže. Končno se Nevidni pojavi nad zgornjim startom, guncajoč na mestu in za njim še Bojan in Gorazd. Počasi rinejo naprej in jih kar lepo dviguje. In začneva postavljati tudi midva (čeprav dilema ostaja… ali sva tukaj v tem vetru dovolj visoko, da bo zagrabilo… spet jaz).

Postavim prvi (Igor se viteško ponudi, da me pride iskat z LCjem, če pocurim) in nekajkrat neuspešno poskušam startati (ob Igorjevi nesebični asistenci – počasi si že zasluži medaljo za pomoč starejšim občanom 🙂 ), pa mi vedno sesuje padalo v levo stran. Medtem prideta še Marko Valenčič in Rajko. Končno mi z motoviljenjem le uspe speljati in me takoj guncajoče začne močno vleči v levo proti nevarno bližajočim borovcem!! Nekaj sekund rabim, da ugotovim, da je komanda zafecljana okoli D-linije, potem jo toliko razrahljam, da vsaj  ne bremza več močno v levo in nekako držim smer ven, potem jo začnem razpletati… Ko le uspem, sem že dokaj nizek in se že vidim na Piki (ampak vsaj na borovcih nisem obvisel…).

Medtem starta še Igor, za njim pa še Marko in Rajko. Najprej nabiram višino po cm, potem dobim vedno lepše dviganje in končno sem čez 1000, nekaj nižji kot ostali, ki se pod velikimi bazami peljejo bolj ali manj naravnost ven proti letališču in v desno naprej. Še malo iščem in z lepim stebrom do 1200 in za njimi. Ko začnem zgubljati, nazaj in še enkrat naberem do 1300 in ven.

Čez letališče v smeri AC in Divače, še malo popravljam, vendar generalno zgubljam. Rajko je zacuril že malo prej in pristal ob cesti pri avtih.

Nekaj za njim je na tleh Nevidni, ki se je vrnil nazaj od Lokev. Malo pred Divačo vidim Igorja, ki je nizek že v pristajalni fazi med daljnovodi.

Obrnem in s 50+ do pristanka k Rajku in Nevidnemu (ki že odhaja svojim zemeljskim obveznostim naproti).

Pristane še Gorazd.

Marko in Bojan pa sta pristala pri Lokvah.

Rajko zapelje Gorazda, mene in Igorja rešiti avte, potem pa še na zaključno druženje v Divačo.