Kar dolga doba (10 dni) je bila, kar nisem letel (na srečo tudi vreme v vmesnem času ni bilo ravno presežno – je pa bilo vseeno vmes odleteno nekaj letov, ki so vredni zavisti…). In danes grem kamorkoli, samo da bom vsaj malo v luftu.

Erzo že navsezgodaj kvizi, kakšno bo vreme (in nekako lobira za Slivnico). Čeprav je v teku dopoldneva vseeno nekaj več jasnine na Štajerskem (vetra pa nikjer nobenega) in predlagam Malič ali Lisco, Erzo ostane pri Slivnici. In ker kljub zbiranju podatkov s terena nimam pravih argumentov za drugam, sem ob 13.15 na Šodru. Odhod prestavi Erzo na 13.30, saj prihaja še Velkavrh.

Naloživa se k njemu in gasa v Cerknico. Na pumpi prisede še Toni, ki ga je Erzo zlobiral za šoferja.

Na startu postavlja Dušan (Štusej) v šibkem vetrčku. Postavimo še mi v vedno šibkejši sapi. Čakanje (na veter) izkoristim za limanje flikce na prejšnjikrat prav tu potrjeno luknjico. In ob Tonijevem sekundiranju v luft Erzo, Dušan, Milan in jaz. Dušan prvi proti pristanku.

Sam se matram ob koči in počasi curim, ko vidim Erza (in globoko spodaj nad smrekami Milana), ki vrti(ta) malo bolj zunaj en šibek steber. Do njega in potem vrtiva z Erzom nekaj časa skupaj in se izogibava drug drugemu. Ko zmanjka, Erzo zapelje bolj ven proti V, jaz pa ob pobočju do Cerknice. Milan medtem pristane nekaj pred pumpo.

Sam pa odvijem na koncu grebena ven in se zapeljem do kozolcev.

Erzo je na tleh med Martinjakom in Grahovim.

Toni je avto že pripeljal dol, tako da hitro naštudiramo logistiko še za eno rundo ( sam se javim za šoferja – sem malo potešen in za v drugo ne vidim nekih presežkov).

Na startu piha podobno kot prej (še malo manj). Pomagam postaviti in v luft: Erzo, Dušan in Milan. Dušan kmalu pristane v Martinjaku za pohod gor po svoj avto (kot je planiral).

Erzo po vožnji ven obrne proti Grahovemu in v glajdu dokler gre.

Milan pa takoj po startu na levo in v glajdu dokler gre (in gre malo dlje, kot Erzo… čeprav izkupiček na koncu ni boljši).

Čez Grahovo dol po njiju.

Ko pridemo na Vrhniko, pa Milan provocira še za Slevico, čemur se Erzo ne more upreti (jaz pa mirne duše…).