Naberem Rooka in grem nekaj korakov naprej, ko se svet spet malo prelomi (Alenka si vzame čas med nabiranjem borovnic, da mi pomaga raztegniti padalo). Spet čakanje na veter od spredaj, ki ga ni (le bolj ali manj z leve piha). Potem dvignem padalo, ki mi ga obrne skoraj pravokotno levo in v poševnem pomikanju po pobočju dol speljem.
Takoj me dvigne nad smreke gozdnega roba (ki je bil tukaj že kar visok…) in preletim jih z bogato višino. Zunaj je vedno več guncanja in na momente se mi zdi, kot da kar padam v neke luknje (očitno se ta S, SZ kar razgibano zliva v to stransko dolino spodaj). Zapeljem bolj v desno proti Novi Štifti nad glavno dolino, pa ni dosti bolje. Potem pa pridem v lepo dviganje nad gričem spodaj, pa se kar peljem naprej v smeri Gornjega Grada, dokler gre.
Najprej kar lepo drži, potem pa me dolinc od Gornjega Grada zelo zaustavi in malo pred mestom spusti na travnik ob glavni cesti, po kateri se valijo množice kolesarjev (dirka Kamnik – Jezersko – Pavličevo – Logarska – Črnivec – Kamnik…).
Zoranov let
Pa še filmček
Pospravim in čakam, da Alenka nabere dovolj borovnic in se pripelje z LCjem po mene.
Vmes pa imam kar nekaj časa, da razmišljam, zakaj vedno, kadar sem na »projektih« (pa tudi če so to zaresni štarti z lepo višino) razmišljam samo, kako se bom zapeljal proti pristanku in kje bom pristal in sploh ne izkoristim potencialov, ki bi mi let morda spremenili v daljše jadranje ali celo prelet…