Čeprav zjutraj v LJU rahlo prši, pokliče Erzo za projekte na Dolenjsko, kjer baje ne bo dežja. V višavah je veliko J, JZ, na Dolenjskem bo pa mirno.
Pri Rutarju se naloži s tremi suhimi padali in dol.
Najprej Erzo testira mokroto na položnih gričkih, ki meni ne ležijo in se jim izognem. Potem v rahlem dežju preizkuša svojo gibčnost v teku z mokrega travnika preko blatnih gromad zoranega polja.
In končno prideva do griča pri Radni vasi, ki se pa tudi meni zdi realen. Najprej lutava z zadnje strani, potem se zapeljeva direkt k čebelarju, ki nama pove kod bo najbolje. Parkirava za njegovo hišo in z robo proti štartu. Erzo ima sedaj drugo suho padalo (ker je prejšnje že neuporabno premočeno) jaz pa seveda svojega (še) suhega Rooka.
Erze je že zgoraj na travniku, ko začne konkretno deževati. Počakam, da potegne in odleti in se zapelje daleč v dolino.
Erzov let
Jaz pa nazaj v avto, ker mi v takem dežju res ni treba. Dol po njega, ki nabrano padalo samo zbaše v LCja. In me začne prepričevati, da greva gor počakat, da dež poneha. Ni me treba prav dolgo prepričevati, saj res že dežuje malo manj.
Ko sva spet zgoraj, je že skoraj ponehalo in greva na start (sploh ko si dam čelado na glavo, nič več ni čutiti kapljic).
Erzo mi postavi (v premočeno travo)
in hitro potegnem (da se preveč ne napije) in zalaufam in speljem čez rob in v dolino.
Zoranov let
Padalo samo naberem in dvignem in tako počakam Erza.