Se dopoldan po jutranjem dežju dogovarjamo kam bi šli, pa kdaj, pa kje se bo bolje letelo,… dokler veter ne naraste po zaresnih štartih na 10+ in potem se nimamo več kaj dogovarjati…

Erzo in Milan rešujeta vsak svojo travmo, jaz pa tudi (vsaj kakšen novnov, če že ne novnovnov, … bom pa že nekje odskočil).

In se v rahlem dežju iz LJU zapeljem na Krtino, pa šolskega terena (?) tam ne najdem. In peljem po cesti proti Moravčam v lastno iskanje (nobene prazne/bele pike ni blizu). Zapeljem še malo na stransko cesto do gradu Tuštanj in zadaj na pobočju zagledam tole. Treba je kar naokoli, da pridem na vrh ugledanega pobočja, kjer je res pravi šolski start in lepo gladko travnato pobočje.

In šumijo smreke in se preganjajo temne baze od JZ, piha pa enkrat z desne, enkrat pa prgoni od spredaj SZ. Še malo pokaplja in mislim, da sem za danes opravil.

Pa sedem in se tolažim, da mi pa vedno tudi ni treba. Pa posije sonček, šumenje se umiri, veter piha po pobočju lepo gor. In vzamem robo iz LCja in se našemim… in še vedno lepo piha gor.

Potegnem Rooka hrbtno in po obratu samo stopim dva koraka in me vzame. In lepo zajadram nad dolinico in kar drži, tako da se zapeljem iz dolinice čez opuščeno kmetijo ven na spodnje travnike, kjer pa še zaokrožim pred droti (za čez sem prenizek, pa to bi bilo že kičasto…) in pristanem na najnižji točki.

Nepričakovano lep skok (za razliko od dinamičnih poskokov v močnem vetru zadnjih dni). Novnovnov !