Že včeraj, ko sva bila z Megom na mojem rojstnodnevnem ogledovanju lepih Obalnih krajev, smo se od jutra dogovarjali za današnjo Ivanščico v podobni sestavi kot predvčerajšnjim (že na poti s sredine Ravne gore/nesojene Ivanščice smo se večinoma strinjali, da bo v petek – danes res pravi dan za tja).

Pa na najini poti z Obale nazaj Mega zve, da sestava ne bo podobna, ker je polovica sredine sestave že zamenjana z drugimi udeleženci in da naj se izločeni organiziramo po svoje. Ker nas je takih več kot za en osebni avto, Erzo najprej organizira kombi, kmalu pa nam tudi potencialni sofer potrdi sodelovanje. In tudi prosta mesta so hitro zasedena.

Tako se ob 9h pri Rutarju (ob rahli zmedi, kdo je v katerem kombiju) k Erzu, Megu in Jeanu v kombi naložimo še Milan, Zoran, Zagorčev Boštjan, Bodlajev Jernej in šofer Marjan, ki kar prevzame krmilo. In ker je proti ZG že polna velikonočna gneča, gremo ekspresno po severni varianti.

Na startu postavlja že množica domačinov in nekaj gravitirajočih slovenskih padalcev. Piha lepo, zaenkrat prej premalo kot preveč. Takoj se začnemo pripravljati, kapljajo pa še novi in novi, tudi iz najbolj oddaljenih krajev. Prvi startajo in le nekateri poberejo, zato še malo čakamo. Ko se jih že več obdrži in tudi naberejo v višave pa panika in v luft.

Kar hitro najdem lepo dviganje v katerem vztrajam v vrtenju skoraj do 2300 (tik pod bazo), preden se odpeljem čez. V rahlih popravljanjih dol do 1300 do naslednjega lepšega dviganja za Zlatarjem kjer spet poberem do 2000. Naslednje pobiranje je v plavini čez AC pri Začretju, pa spet za Krapinskimi toplicami do 2200 pod bazo. Potem vso pot do Klanjca vzdržujem višino okoli 2000 in se poskušam orientirati v višavah nad novimi pogledi/znanimi kraji.

Šele ko je grad Bizeljsko pod mano, sem (skoraj) prepričan, kje sem – da sem že v SLO. In si želim samo še, da bi prvič letel nad svojim vikendom v Sromljah in pomahal hčeri in vnukinji (pa tudi če pristanem tam zraven bajte). In se mi želja že izpolnjuje, saj hitro zacurim na najnižjo današnjo višino malo pot 1000 (vidim pa niže spodaj 3 padala, ki se matrajo še dosti nižje…).

Pa se naslonim na V pobočje Velikega Špička nad Pišecami in dobim lepo dviganje, v katerem se mi pridruži Jean. V zanosu dviganja v JZ smeri proti višini 2000 se pomikava vzdolž grebena nad Pavlovo vasjo (Silovec in moje Sromlje sta že blizu, ampak ju s te višine ne znam točno locirati, da o svoji bajti sploh ne govorim). In sva že tik pod bazo, zato neham vrteti in se usmerim proti Savi in Krškemu, ki ga vidim v daljavi. Pa me samo pozauga gor in sem v mleku baze in v nekaj sekundah na 2550 (in mi je jasno, da bom štrafnjen…). Ker mi je busola zdrknila pod kokpit in ker je kar živahno, smer držim samo po Naviterju, ki pa smer v sever občasno kar močno obrne (in očitno smeri generalno ne držim dobro, saj kasneje po tracku vidim, da sem tu obrnil za 90st v levo proti JV). Dviganje se ustavi in po nekaj minutah se začne spodaj svetlikati in pridem iz baze in nadaljujem vizualno proti Krškemu.

Ker sem prepričan, da je OLCjev CTR Cerkje šele pod Krškim čez Savo (Naviter me ne opozarja, ker ga nisem v redu nastavil, bolj natančno pa se tudi nisem pripravil, saj nisem pričakoval, da bom danes tukaj), se pogumno zapeljem v  CTR nad Nuklearko, kjer dobim še dviganje, da v rahlem dviganju čez Savo malo popravim višino.

In se potem zapeljem do AC in še malo čez.

Vesel kot radio, saj sem prvič pririnil tako daleč (in sploh prvič v SLO).

Vizualizacija

Javim pozicijo Marjanu, ki je z Milanom že v Brežicah.

V slabe pol ure sta pri meni in potem se počasi začnejo javljati ostali. Zagorc je pri Ivančni.

Mega v Višnji.

Erzo se javi blizu Mirne in njegova pozicija nas vodi od Trebnjega v neke rovte (ni jasno zakaj ?) ki je daleč stran od njegove realnosti.

Še vizualizacija njihovih 3 letov:

Ko to ugotovimo, se preusmerimo na Bodlaja, ki ga poberemo pri Šempetru.

Erzo se medtem s štopom pomakne bliže Trebnju, kjer ga snamemo na vmesni lokalni železniški postaji in nadaljujemo do Ivančne po Boštjana. Še Mega poberemo pri uvozu v Višnji in gasa proti LJU, kjer nas pri Rutarju že čaka Jean, kamor je s svojega pristanka pri Dolu prištopal.

Vsi zadovoljni še in še…