Danes zjutraj pa panika. Je treba čimprej na start, saj bo potem pokrivalo in tudi padalo.

10.10 na Železniški Erzo in Milan. Presedemo k Erzu in na Unc, kjer že čaka Mega. In naprej. Buzet zaradi napovedanih opoldanskih ploh odpade že v jutranji selekciji, na Gorenjsko pa, kljub napovedani boljši termiki, ne vleče nikogar od nas, sploh ker je više napovedan SZ. In tako mimo Vipave (okoli Kovka že kar nekaj temnih baz, Nad Čavnom že visoko razvita ogromna črna gmota) vozimo na Lijak.

Mesta v Hermanovem kombiju nas čakajo in gor. Na startu, poleg nas in štajerske odprave, le še nekaj tujcev. Takoj postavimo in ko spet malo lepše pihne gor, odletimo: Erzo, Mega, Zoran in Milan.

Mega nam pokaže krasen steber pred Oknom in vsi štirje v njem navijemo v višave (jaz do slabih 1200). Erzo naprej proti Vojašnici (Čaven je pokrit s črnimi gmotami in tja me ne mika), Mega ven nad dolino, Milan proti Danijelu.

Tudi sam zapeljem ven, pa ne dobim poštenega dviganja, zato nazaj k pobočju in z nekaj matranja spet dovolj visoko, da zapeljem do Vojašnice. Vidim Mega daleč zunaj proti Braniku in za njim nad ravnico (sploh se v sebi odločim, da bom danes vozil bolj zunaj v iskanju dviganj pod bazami) . Pa generalno zgubljam in potem popravljam nad Ozeljanom in se zares rešim šele nad Šempasom. Raje se umaknem nazaj proti startu in čez na Danijela in proti Škabrijelu.

Tu pa me oblivajoči Z nizko pod vrhom ustavlja in tlači dol, tako da grem nazaj drajsat Danijela, kjer se mi pridruži Mega (ki je prej najavljal, da bo že scuril na povratku s Trstelja). Malo vrtiva skupaj, pod nama je Milan.

Erzo je medtem že pristal v Ajdovščini.

Še malo vrtim nad Ajševico in spet gre vedno bolj gor, hkrati, ko je vse vedno bolj črno in pokrito. Milan se zapelje na pristanek.

Nekaj za njim pride na pristanek iz smeri Škabrijela še Mega.

In potem pristanem še sam.

Ko začnemo pospravljati, začne kapljati… Ko se vozimo proti Ajdovščini po Erza pa vliva na polno…

V Ajdovščini pa še na zaključne pizze.

Še vizualizacija: