Danes je bil plan malo pohajat po hribih. Namen je bil z LCjem po gozdni cesti do Sv.Jakoba nad Preddvorom in potem na Javorov vrh in mogoče še naokoli na Hudičev boršt (z lahko opremo za zaključen spust od nekod, namesto mojega spotikanja v dolino).

Pa je cesta pregrajena z novo rampo (staro se je dalo pretentati) in s hojo morava začeti spodaj. Po vročini in strmini do sedelčka pri cerkvici in kratek postanek pri koči.

Potem pa z »izhodišča« po SZ pobočju v senčki gozda (ampak vroče je še vedno) do Javorovega vrha. Tu sva že toliko zmatrana, da tudi pod razno ne greva naokoli na Hudičev boršt. Vrh je sicer gol, ampak naokoli vse tako zaraslo, da ni za odleteti.

Alenka posedi na vrhu, jaz pa naprej po JV slemenu iskati Pojetovo (zame belo) piko. Kar najdem je zame neuporabno, saj na »navpični« strmi že precej zaraslih trav še stati ne morem, kaj šele, da bi padalo postavljal (mogoče daleč niže spodaj po pobočju… v naslednjem življenju…).

Nazaj na vrh in nazaj in po zgornji poti na Potoško. Obisk gozdnatega vrha in potem dol na idiličen start na Potoški. Odkar sem bil zadnjič tukaj, vse zrihtano v nulo: klobasa levo in desno na drogu, trakci, klopca, start pokošen na angleško travico.

Postavim (štrikci še malo zafecljani iz Bolgarije), hrbtno dvignem in stopim v zrak.

Spredaj kar drži, tako da se na široko zapeljem v desno do Mač in dol na pristanek ob jezeru.

Alenka pa peš dol hitro, da še radler in sladoled komaj pospravim, ko že pride z LCjem do Črnave.