Zjutraj Erzo navdušeno skliče zbor na Železniški za Čaven (računa, da bo burja popustila, JV spodaj pa naj bi obrnil na JZ).

Ob 11.10 na Železniški v njegov padalski muzej vstopimo Hlišev Andrej, Bizjakova Tina in jaz. Na Uncu pa še Mega, ki prevzame krmilo (da lahko Erzo v miru malica). Med potjo je na Kovku že 17m/s v sunkih, močan SZ v višini pa tudi ne obeta nič dobrega. Tako prestavimo Sama s kombijem v Selo, kjer naj bi vstopili, da nas od tam zapelje na Lijak 🙂 . Ob prihodu prbija V veter po tleh, tako da dvomimo, da tudi do sem priletimo in pošljemo Sama kar pod Lijak. Tam se končno naložimo k njemu in gor.

Na startu praktično nikogar in v počasnem tempu se pripravimo, saj tudi vetra, ki bi nakazoval, da ne bomo takoj scurili, ni kaj dosti. Končno gre prva sonda v luft in zajadra in potem smo hitro v zraku še ostali.

Že pobiranje nad start ni bilo ravno lepo (SZ zgoraj je odrival od grebena in pošteno mešal stebre), više gori pa sploh ni za prehvaliti… Rodeo kjerkoli in tudi veter piha od kjerkoli.

S 1100 se odguncam proti Zmajarski skozi nabijanje gor, v kotu pred Skretom se zguncam čez 1200 (Mega tu kar vrti in jadra, kot da je najlepši dan…) in imam že vsega zadosti. Samo še polno uro čakam, ko se zunaj odguncam nazaj mimo starta na Danijel in v ravni črti na pristanek v vedno bolj počasnem posnetku, saj je nižje vedno več V…

Tina že grounhandla v obilici V.

Redki preostali tudi počasi pristajajo.

Včasih med prijastajanjem koga tudi rikverca (čeprav ima Kraljico2…), kot je lepo videti tukaj.

Ne vem, če je komu danes tole bilo všeč. Še najboljši del dneva pa je na koncu čvek ob pasulju v Etno na Vrhniki…