Pri Škorpijonu se dobiva sama z Jožetom in z LCjem gor in na start.

Z Jožetom najprej namestiva še dodatne kleme, napneva zajle in potem se loti Jože še zaščitnega barvanja vseh elementov na ekološko zeleno (resnici na ljubo ves čas dela Jože, jaz mu le asistiram in predvsem statiram).

Ko je tudi prebarvano na debelo vse, kar je treba in kar ni in dan res že začne ugašati in mraz vedno bolj pritiska, se z Jožetom najprej malo grejeva v LCju in potem zapeljeva po kolovozu Jeanu in Boštjanu naproti. Prihajajoča se s postajo zbašeta v LCja in nazaj na start.

Prvo, kar nas minuto kasneje pretrese, je dejstvo, da sta cevi nosilnega droga in nosilca postaje iste dimenzije, čeprav bi morali nosilec postaje vstaviti v nosilni drog !!!

Boštjan hitro vidi (začasno) rešitev v izolirnem traku, ki jo Jože okrepi še z duck tape-om.

Jaz pa v paniki iščem rešitev (ki jo vidim v vmesnem členu, torej povezovalnem drogu) in po telefonu kličem naokoli za realizacijo te ideje.

Končno le dobim Ukija, ki v svoji domači delavnici takoj najde 40mm cev (za vmesni člen), ki jo že med pogovorom odreže na potrebno dolžino in sproti nabere še vso potrebno orodje za izvedbo (baterijsko vrtalko, navojne svedre, vijake…).

In v nastajajoči noči se, kot deus ex machina, pojavi z vsem tem čez ½ ure na startu.

V soju LC žarometov se potem najprej znebimo vseh lepilnih trakov in z Ukijevo strokovno izvedbo zaključimo projekt.

Potem Jože doda, na debelo s čopičem, samo še nekaj zaključnih potez ekološko zelene in dvignemo drog.

In preverimo na internetu podatke meritev z razvojnega modela vremenske postaje na Zavrhu.

In se v črni noči zbašemo v LCja in domov…