Potem se prestavim čez grič v Podmolniški graben, kjer je ta čudovit travnati griček, ki je postrižen kot golfplac (žal zelo položen in kratek, pravi šolski teren). Lastnik razume mojo stisko in mi z nasmehom dovoli dvigovati padalo, saj konjev še ni na pašniku.

Nekajkrat se poskusim odlepiti od tal, pa mi uspe le dvakrat na kratko.

Potem pa pride mimoidoče dekle, ki mi ogorčeno svetuje, naj grem raje peš na sprehod, saj je to kar počenjam adrenalinski šport in se mi »lahko kaj zgodi in v sedanjih časih ne smemo obremenjevati zdravstvenega sistema«. Vprašam jo, kako se mi lahko tu, na položnem in gladkem travniku, v tem skoraj brezveterju, kaj zgodi, ko se še od tal zares odlepiti ne morem, pa mi zagrozi s policijo. Prav takrat po bližnjem kolovozu oddivja mladenič na kroski, ki pa nikogar ne moti…