Po dobrih dveh tednih neletenja (Krvavec in Povlje), kar za moje pojme niti še ni kritično, ampak se je vmes letni čas vendarle zamenjal iz zime v poletje in deluje kot da je dlje, ugotovim, da bi blo res treba spet mal v luft. Zorana idr. sploh ne grem klicarit, ker mi je itak jasno, da bo šlo v njihovem primeru za neke celodnevne odisejade, mojih jutranjefiskulturnih pa se itak ne bo noben udeležil. Tako da se slišiva samo z Damjanom, vabilo na Kogel nepoznavajoč pot in glede na zimske razmere, pa tud pomanjkanje cajta, prijazno zavrnem. Glede na napoved, ko naj bi švoh sever nekje okol desetih dopoldan obrnil v švoh jug, splaniram Kriško, iz katere se odleti v obe smeri, pa še ravno prav jo je za odhodit. Napovem, da bom doma okoli desetih.

Ko v soboto ob šestih zjutraj vstanem in prižgem telefon, od Damjana že dobim SMS, da je na poti proti Kamniški bistrici in da se javi v Seničnem, če si premisli (si ni, je potem javil da je šel gor brez padala in da je mraz). Ob 6.45 odrinem od doma in točno ob 7.30 začnem hodit s pristanka v Seničnem. Že od začetka vzpona se mi pozna tko dejstvo, da sem prejšnji popoldan precej zagnano odtekel kakih 13km po Golovcu, pa tud to, da je pot spričo staljenega snega prilično čofodrasta in moram iskat neke listnate zaplate med blatom, kjer je sploh kej oprijema in vsake toliko vmes pucat po pol kile blata z vsakega od gojzerjev.

Končno prilezem na Gozd in podaljšam proti Kriški, zdi se mi, da gre malo lažje. Postaje sploh ne kličem, bomo že gor vidl, kaj bo. Za zgodnjo uro kar neki gor in dol lazečega naroda, sredi poti se začne po poti pojavljat leden drseč sneg, ampak se mu da s hojo po kamnito/listnatih otočkih uspešno izogibat. Vztrajam do treh minut pod vrhom, ko mi dričanje končno dokurči in si nataknem tamale “dereze” in grem do konca gor kot po suhem.

Na prijetno osončen in zatišen vrh prilezem prilično sfukan ob 9.13. Grem po čaj, tačas ko se hladi, pa odplest trakove na štartu, ki pokažejo rahel SV, Mateja bi odletela z lahkoto. Spijem čaj do konca, se javim domov, baba me napizdi, zakaj še nisem nazaj pri avtu in pojasnim, kako je blo z razmerami na poti in svežino mojih nog, skušam pojasnit še kam nameravam odletet in kako principi varnega lazenja po hribih zahtevajo da nekomu javiš smer povratka, pa me zabije s tem, da itak ve kam grem in naj se javim ko bom v avtu proti nazaj.

Pa bodi tako, si rečem, in grem pogledat na severni štart tam zadaj, kjer že med hojo tja vame zapihajo močnejše sape severnovzhodnega značaja. Na štartu s pomočjo akcijskega anemometra in ostalih čutil ugotovim, da pravzaprav piha nek zoprn zaganjajoč od 1-9 se severovzhodnik (postaja pa javlja 2-4), da listje šušti le na levi strani poseke in da tole pač ne bo zame in da mi ni treba in da nimam cajta čakat, da se stvar umiri ali obrne, tko da bom šel s Kriške očitno prvič peš dol. Predvidoma le do Gozda, ker postaja tam javlja prijazen jug. In tud grem.

Po poti dol pokličem Zorana, ki (!) sploh nima namena letet ampak bo v civilu, da mi pove, kje se pride na šolski štart zadaj na Gozdu, ki mi pade na misel kot ideja štartat vendarle vsaj malo višje kot na Gozdu, ampak se mi ideja, da bi šel skoraj do konca dol do Gozda in pol mal nazaj vsemu sfukanemu ne dopade in neupoštevajoč navodila zavijem s poti dol po občutku proti vzhodu in rinem kakih 20 minut po brezpotju. Seveda ni da ni blo nekega čudnega gosto posejanega 40cm visokega bukovja, robidovja, blata in jarkov. Iskanega štarta ne najdem in si rečem “klinc, grem odletet na Gozd” in štart kmalu po tem, ko obrnem verjetno celo najdem (nad njim gozdna pot in v vidnem polju na levi lovska opazovalnica?) ampak je ‘mogoče bo šlo čez, mogoče pa ne’ varianta malce preveč adrenalinska za mojo bojazljivo nrav, zato brez slabe vesti produžim.

Ko pridem do Gozda, tam par komadov, se pomečejo dol, vsi v ravni črti proti pristanku, česa več pa tud jaz niti ne rabim, sam da grem mal v luft in da mi ni treba hodit še dol od tu. Veter se začne neki čudno mešat, tako da odletim šele v drugo, preživim v zraku do tal po oceni prijetnih 5 do 7 minut, opazim da je na pristanek označen za izpite, naredim šolski krog in uspem kvadrant celo zadeti. Pospravim, presenetljivo ni blo kaj dost blata, se odpeljem domov (pokličem postajo na Kriški, ki javlja prijazen 1-3 jug, res super) in nazajgrede ob pol enih poberem družino, ki si je omislila odpravo na Rožnik. Tko, če lahko vi opisujete odprave, ko sploh ne letite, lahko opisujem jst svoje, na katerih letim 5 do 7 minut.

Češna

Ko gledam vetrove ugotovim, da bi lahko bil dan za Kovk. Tilen sicer navija za Krvavec, ker se je odločil za to že dan prej. Uspem ga prepričat – brez napora in ob 11.15 Navigator Logatec. Na štart prideva ob 12.05. Tam je že vsaj 40 padalcev in nekaj zmajarjev. Trije zmaji pa so že v zraku in jadrajo malo nad grebenom. Dragan postavi prvi, jaz se vrinem za njim, zraven Aleš Strniša, Tilen pa sam v luknji. Uspešno štartamo in takoj odletimo proti zahodu. Malo pod robom, malo nad, vrtimo in se borimo za vsak meter. Nekaj časa vodim jaz, nakar zacurim in pobudo prevzame Tilen, ki zahodno od Hublja zacuri še bolj. Dragan se nekaj bori pri Hublju s kaotičnimi zavoji in tudi jaz napadem »njegov steber«, nakar se znajdem v »mišolovki« med Draganom na levi pred mano, skalami desno pred mano in Alešem na desni, ki je ravno priletel. Obrnem ostro desno in se za mišjega izognem Alešu, on pa meni. Nakar preklinjam v mislih in odločim se, da se ne grem več. Pritisnem na gas in zbežim stran proti zahodu, kjer najdem lep steber in ga navijem na 1000+. Dragan mi sledi, ko vidi, da sem višje, vendar ga ne zna scentrirati al pa ne more, pa vendar ga dviguje, samo bolj počasi. Grem proti Mali gori. Prvič v življenju s te strani. Pridem do skal in tam nekaj dela. Zavrtim na ozko in gre gor. Počasi, pa vendar cel krog. Zagledam Dragana in sem potolažen, saj je pod in za mano. Trmasto se oklenem stebra in dvignem 100m, potem pa naprej s 1000+. Zdi se mi noro dobr, saj sem prvič tako bogato visoko nad plazom in namenjen proti Lijaku. Letenje pa je prijetno »malo gor, malo dol« generalno »nulca«, pa še hitro gre in imam občutek, da sem takoj okoli gore. Veter je jug s tendenco vzhodnika, zato samo letim k cilju in nič ne vrtim. Višino popravljam pri razah – vzhodni del tako, da samo bremzam padalo in se delno pustim odnašati z dviganjem, potem pa po gasu … Ves čas sem pod robom nekje okrog 900 in imam dober občutek. Ostali trije so toliko zaostali, da jih vidim šele, ko sem zahodno od zmajarske in pogledam proti skretu so daleč zadaj, sicer pa kar visoko. Nekaj zavrtim in zakolnem, saj je slabše kot nič, potem pa naprej po gasu in vzhodno od vojašnice navrtim visoko, da se mi kar smeji. Grem direktno proti štartu Lijak. Med preletom slikam gužvo na štartu. Preplavi me veselje, da sem dosegel cilj, zato mi je vseeno, če zdaj scurim. Odletim še na zahod Danijela in ko letim že nazaj, ostali pridejo in obrnejo že na vzhodnem delu Danijela, razen Dragana, ki gre nizko še na Škabrijela. Opazim, da je veter obrnil iz V na Z. Popolnoma sproščen se odpravim nazaj proti Kovku, navijem na vzhodnem robu Lijaka, pa pičim proti zmajarski. Vmes še malo naberem in se ne obremenjujem z višino, ki je nimam, pa saj so tudi drugi tukaj/tam. Pod skretom se vržem za rob in samo peljem, do konkretnega stebra, kjer 3x obrnem in že sem višji kot vsi, ki sem jih prehitel. Proti Kuclju konstantno pomalo pridobivam. Letim nizko nad borovci in skoraj brcam vršičke. Tako pridelam solidnih 1000m+ pred preskokom na Kovk. Uspešno priklopim. Vesel kot radio Veseljak se netaktično z 930m vržem proti Vipavi in uletim v neko šibko dviganje, ki ga zapustim, saj mora biti pri skalah boljše. Pa ni. Najdem samo neko minus nulo in jo drgnem dokler ne obupam. Pristanem na terasastih »nasipih« vzhodno od Vipave na severni strani AC, v bližini podvoza AC in veselo na ves glas zavriskam. Popolnoma prešvican se slečem, pospravim padalo in odpešačim do ceste, kjer dobim štop do Anje. Tilen, Dragan in Aleš so odleteli do Nanosa in nazaj do Anje. Aleš je še nazaj priklopil Kovk in do Predmeje pa spet do Vipave, kar sem potihoma želel tudi jaz. Zadovoljen vseeno, saj sem izpolnil prvi plan. Ostalo je pa še za drugič.

https://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Kovk2422012#